Reply To: [ PSI ]-(knjiga, ne kužki)

[Irena]

… nato pa sem šla v avto in na pot v službo…

… in brez ugibanj o pomenu gola dejstva dogodka, kakršnega še nisem doživela:

Jutranja tema, redek promet. Nasproti prihaja avto, za menoj tudi vozi en. Naenkrat zagledam dve živali. Tekata (se podita) kakšnih par deset metrov pred menoj po cestišču. Za eno ne vem, kaj je bila, bila pa je precej velika in je prečkala cestišče in zavila na desno na travnik.

Druga žival je bila pes. Precej velik, kodrane dlake, sive – kolikor so žarometi pripomogli k razpoznavi. Tekel je naravnost vame. Po sredini cestišča – direkt pod moj avto. Izogniti se ni bilo kam – nasproti vozeče vozilo na levi, na desni graben, nasip in travnik. Odreagirala sem instiktivno z močnim zaviranjem (in hvala Bogu je bil voznik za menoj priseben, da je vklopil vse štiri žmigavce in bremzal, brez da bi me počil od zadaj – kar sem ugotovila dosti kasneje, medtem ko sem se cela tresla od prestanega…).

Noga z vso silo na zavori, trda od groze, kako se bom vsakčas zapeljala čez psa, ki je bil bližje in bližje…Naravnost vame. Brez oklevanja. Direkt. Hitro. Na jok mi gre… povozila ga bom… Popolnoma sem nemočna. Samo še čakam…zaslišim in začutim pok, udarec… takoj nato že skoraj ustavim in imam občutek, da je pes že pod avtom. Minejo doooolge sekunde (verjetno manj od ene ) in zagledam pred avtom psa – stoji, je pokonci, začne tečt – teče brez da bi šepal, hitro kot le more, v obratno smer- spet naravnost pred mano po sredini cestišča. V šoku mu z avtom sledim… Čez kakšnih trideset (ali več) metrov tudi on zavije ostro desno – in teče na travnik.

Kdor bere knijgo, verjetno lahko domneva, kaj vse mi bi lahko rojilo po glavi…

Pa mi ne uspe… kajti nadaljevanje dneva je danes zame z eno besedo misteriozno…

Lep pozdrav, Irena

Lepo je če deliš