Reply To: [ PSI ]-(knjiga, ne kužki)
AVATAR wrote: Vesna…tvoj post je meni prav zanimiv…namreč zveni mistično…in sprašujem se…kaj je to…kar povzroči…da neka oseba…doživlja, da se nek tekst sam bere skozi to osebo…Meni se to zdi zanimiv psihološki fenomen.
Res je zanimivo, ampak nič posebnega.
Tudi pri plesu se dogaja, da glasba pleše skozi plesočega. Le ujemat se mora vse, na kožo pisan ritem in melodika je osnova, plesoči se mora le prepustit oz. dat prostor glasbi, da se izrazi skozi njega.
V primeru branja dam prostor besedam, da se pretočijo skozi mene. To je vse.
A ne, da moramo pri rekonekšnu tudi dat prostor energijam, ki se pretakajo skozi nas?
Kako pride do umika ega, da se izrazi “ples” besed, glasbe, gibov…? Tisti prvi korak, preskok iskre bi rada opisala, če mi bo uspelo.
Pri učenju pisanja z levico, ko je človek že uveljavljen desničar, je pri meni šlo takole. Ko sem imela zlomljeno desno roko, mi je padlo na misel, da bi se naučila pisat z levo, saj mi ne more škodit. Rečeno, storjeno. Kot v prvem razredu sem v zvezek vpisovala najprej posamične črke, jih ene 20x ponovila, potem pa sem imela v načrtu kratke besede vse do celih stavkov. Pri tiskanih črkah sem bila še nerodna, pri pisanem malem “o” se mi je pa odprlo! Kot bi v možganih nekaj preskočilo – takrat sem vedela, da je tehnika vsaj toliko osvojena, da se lahko izražam, npr. da brez večjih problemov napišem sporočilo. Isto se dogodi pri učenju igranja na instrument. Ko tehnika igranja ni več v prvem planu, ampak v drugem, pride na vrsto umik ega v ozadje, da se glasba izrazi skozi glasbenika.
Pri branju Svetega pisma sem doživela podoben preboj, kot da se mi je odstrla ena zavesa, nakar sem se spojila s knjigo in jo z lahkoto v njenem ritmu prebrala do konca. Ne znam drugače opisat, ker ta občutja so bolj neopisljive sorte.
