Reply To: [ PSI ]-(knjiga, ne kužki)

[Irina]

Igorju Kendi – Erosu
v slovo

Ko trenutek postane večnost, se zavemo lastne minljivosti. To sem dokončno spoznal 20. februarja dopoldne, ko sem za nekaj minut zgrešil tvoj nasmeh in tvoj pozdrav. Okamenel sem, sam s teboj v bolniški sobi. Nihče še ni vedel, da si že odšel v večni adijo. Gledal si me. In nisi se odzval na moj »Igor, tu sem«. Samo dan prej si me v telefonskem pogovoru prosil, naj pridem. In sem prišel. Prepozno.

Zakaj se življenje tako prekleto poigrava z dobrimi ljudmi? Zakaj ti življenje ni dalo možnosti, da odsanjaš lastne sanje? Zakaj je tvoj boj ostal neizbojevan? Zakaj, zakaj, zakaj… in še tisočkrat zakaj? Pa nobenega odgovora.

Skoraj tri desetletja sem spremljal tvojo, strogo začrtano pot, polno upanj in hrepenenj. Z neustavljivo energijo si se ves čas sprehajal med dobrim in zlim, med lepim in grdim, med željami in resničnostjo. In desetletja si zmagoval, ker si sledil sebi in samo sebi. Dobesedno do zadnjega diha.
Igor, prijatelj moj, sanja se ti ne, kako strahotno bom pogrešal najine trenutke, ko sva ob kavi modrovala, iskala resnice, dobro v grdem, prijaznost v neprijaznosti, upala v lepši in boljši svet… Če se vse, kar sva skupaj sanjala, uresniči, če vse, kar je lepega, postane del našega vsakdana, bo ob vsakem mojem koraku zevala strahotna praznina. Zato, ker bom globoko v duši ves čas čutil, da smo vsi, ki smo te poznali, te imeli radi, te spoštovali in cenili tvoj briljantni um, da smo zdaj vsi osiromašeni. Vem, ti bi rekel: »Življenje je tako hotelo. Ni mi žal. Živel sem in odsanjal«. Oprosti, misli me prehitevajo in rad bi zakričal: »Pa zakaj, prekleto, ravno ti«? In ti bi odgovoril: »Veš, Bojan, za vsakim naključjem je načrt«: Moj bog, in jaz se tokrat žal moram strinjati s teboj.
Ja, življenje! S kakšnim ognjem v očeh si mi razlagal, kako življenje piše knjigo, ki jo ti samo zapisuješ. Naključje? Ne! To je bilo tvoje poslanstvo. Do svoje smrti pa bom hvaležen usodi, da me je prav naključje pripeljalo na pot genialne knjige »Psi«, kjer se skromno, z vsemi tvojimi znanji, z nezemeljskim umom in z vso občutljivostjo v podobi Erosa sprehajaš med usodami malih in velikih, dobrih in zlih, srečnih in nesrečnih… in jim daješ sebe. Poklanjaš sebe. Bralci so te pili in še se bodo hranili s tvojimi modrostmi. Da, tvoja knjiga je šla na čudežno, skrivnostno pot sprejemanja in odklanjanja, skozi viharje in mimo zlobnih podtikanj. In spet si zmagoval. »Ker je življenje tako hotelo«, bi rekel ti, Igor in Eros, Prijatelj in Človek, Um in Sanjač, čuteč in razumevajoč. Za seboj si pustil čudovito, plemenito dediščino s svojimi mislimi, zapisanimi z božansko kulturo jezika. In nas hkrati predal v tesen objem veliki odgovornosti. Zato ti z vsem svojim bitjem obljubljam, da bomo knjigi pomagali najti pot v duše in razum vsem tistim, ki bodo, lačni lepe misli in besede, prebirali in sprejemali tvoja znanja, tvoj pogum in navsezadnje tvoje življenje. Kakšna ironija! Kakšna usoda! In spet »ZAKAJ«?

Počivaj, dragi Igor. Zaslužiš si mir, in tišino, in hvaležnost in naše globoko spoštovanje. Življenje te je nekoč pripeljalo na Atos. Zdaj si na Olimpu. Boš pa se, o, kako močno to vem, vračal k nam kot Igor, včasih kot Eros, predvsem pa kot Človek.

Tvoja mama Barbara, brat Mitja… prijatelji, znanci…in jaz, mi vsi te bomo pogrešali, hvaležni življenju, da si bil del nas in nas bogatil, dragi sin in brat, Igor in Eros, Prijatelj in Človek.

Bojan Maroševič

Lepo je če deliš