Lep pozdrav in hvala vsem, ki ste mi odgovorili in posredovali nasvete. Sestra se je kljub strahu vseeno odločila za operativno odstranitev bradavic. Jaz sem ji sicer povedala, kaj bi strorila jaz (vse drugo prej, kot na operacijo) ampak spoštujem njeno odločitev in ji bom predlagala MMS kapljice in “delo na sebi” (s tem bo imela pa definitivno veliko dela, ker so te bradavice samo vrh ledene gore), zato, da se ne bi ponovile.
Glede mojega sina je pa tako… To kar je Strelka napisala o svojem nečaku v kakih 90% drži tudi za mojega sina. Strinjam se tudi z Ozelotom in Glasom, da ima definitivno v sebi vzorec. Moje vprašanje je bilo bolj na to, kako mu pomagati (ali kar pustiti), da bo ta vzorec spremenil. Glas je vprašal, kakšen je njegov odnos z očetom – lahko rečem, da zelo dober.
Morda za “osvetlitev” tega mojega “problema” samo malo več podatkov. Gre za to, da sem tudi jaz kot otrok imela celo vrsto kompleksov, ki so izvirali bolj iz tega, da izviram iz preproste delavske družine (oče še celo iz Bosne zaradi česar smo bili tudi tarča raznih predsodkov) in nisem imela npr. lepih oblek, pa nikoli nisem pravočasno prinesla denarja za malico, pa uši sem dobila itd… Če danes gledam nazaj, nisem imela občutka, da jaz nisem nič vredna. Mislim, da sem se lastne vrednosti zavedala ampak sem bolj čutila, da drugi ne cenijo tistega kar je v meni in me sodijo po nekih drugih kriterijih, ki ne kažejo moje prave vrednosti. Torej se je tudi meni dogajalo, da so me kdaj vstniki odklonili in vem kako to boli. Ampak moja zgodba je taka, da sem se s svojimi “kompleksi spopadla” že zelo kmalu, z nekaterimi “vedenji” o katerih sem nato brala v raznih “duhovnih knjigah” sem se jaz že rodila in sorazmerno kmalu se mi je življenje obrnilo tako, da so ljudje kar po vrsti začeli iskati mojo bližino in prijateljev mi ni nikoli manjkalo – ampak to je moja zgodba in prepričana sem bila, da bo moj otrok neka “vedenja” od mene kar nekako dobil.
Torej če bi v tem času med vrstniki “veljali enaki kriteriji”, kot v času mojega otroštva, moj sin naj ne bi imel takšnih težav (sicer ga ne odklanjajo kar vsi povprek ampak prijateljev pa tudi nima prav veliko). Je bister fant, prijetnega videza in karakterja, z obleko ne pretiravamo a je vedno “recimo temu” lepo urejen… a se mu vseeno zgodi, da ko so deklice v razredu izbirale partnerja, za neko plesno točko na nastopu za starše, nobena ni izbrala njega. Problemi z vrstniki se mu sicer bolj poudarjeno dogajajo na športni aktivnosti, kamor hodi že 3 leta. Saj nočem preveč “dramatizirati” ampak neki dogodki in njegove občasne izjave (on zelo redko pove kaj se z njim ali okoli njega dogaja – ponavadi je njegov odgovor, da je vse v redu). Ampak izjave iz njegovih ust, ki so me zelo šokirale so: nočem odrasti oz. bojim se odrasti, ker ne vem če bom v življenju uspel (zraven je izjavil, saj vidiš, da mi nič ne gre od rok), sovražijo me, nihče me ne mara, včasih mi je žal, da sem se sploh rodil… In govorimo o fantu, ki ima ogromno potenciala in edina “recimo temu težava” je, da je včasih malo zasanjan – pa smo res ugotavljali, če ima motnjo pozornosti – rezultat pa je bil, da je nadpovprečno inteligenten in tudi ocene ima odlične. Pri športu pa res ni najboljši ampak to pripisujem bolj njegovi lenobi, ker ima raje “miselne izzive” (beri računalnik) kot pa fizične. Vse to me res vodi v veliko razmišljanja o tem, ali je te vzorce “prinesel s sabo na svet” ali jih imamo nekje globoko v nezavednem tudi ostali člani družine jih je on preprosto podedoval.
En dogodek mi je še posebej dal mislit. Sin je imel v športnem klubu, kjer je član, klubsko tekmovanje v spretnosti. Jaz sem med tekmo sama pri sebi ugotavljala (moram povedat, da sem jaz svojega notranjega opazovalca aktivirala že zdavnaj in se pogosto družival), da si kljub temu, da na zavestni ravni vem, da je vseeno kdo je prvi, pa drugi…, vseeno želim, da bi se moj sin uvrstil med najboljše. To sem si seveda razlagala tako, da si želim, da bi se on veselil in da bi bil zadovoljen s sabo. Moj sine je sicer vedno bolj pri repu – ne najslabši ampak nekje 3. ali 4. od zadaj. Torej jaz sem kljub vsemu zavestnemu razmišljanju vseeno čutila razočaranje, ko se sin ni visoko uvrstil ampak sem mislila, da sem ga skrila in sem sinu seveda čestitala in mu rekla, da sem nanj ponosna vedno, ko se on zelo potrudi… Ampak nikoli ne bom pozabila njegovega pogleda, ko je zvedel rezultat… Pogledal je k meni in v očeh sem mu prebrala nekaj kot “a si zdaj jezna name” ker nisem prvi, v avtu pa se mi je še nekako želel opravitiči, ker se ni bolje uvrstil. Seveda sem spet imela govor o tem, da ni pomembna uvrstitev, da jaz od njega pričakujem samo, da se maksimalno potrudi in tako naprej… Kar mi je dalo misliti je to, da moj sin, ne glede na to kaj jaz govorim in če še tako mislim, da imam tudi govorico telesa pod kontrolo, on čuti kaj jas mislim oz. čutim. To pa očitno terja od mene še veliko dela sama na sebi.
Če se vrnem k mojemu prvotnemu vprašanju še enkrat, bi povzela tako:
– prepričana sem, da njegove “težave” izvirajo iz njegovega vzorca razmišljanja
– nasilja mu ne bom svetovala, čeprav mu oba z očetom vedno rečeva, da naj se brani, če je napaden, drugače pa naj se težavnežem izogiba (to počne itak, ker mu gredo glasni in nasilni vrstniki na živce)
– ne bi se rada vmešala in poslabšala zadeve, vsaj v mojih časih so se na take, ki so doma “tožili” staršem potem ožigosali za reve in so imeli nato še več težav
– vizualizacijo sem ga že enkrat učila, pa mi je ob nekem problemu rekel, da je poskusil, pa se je nekaj vseeno zgodilo tako, kot si ni želel oz. obratno od tega, kar je vizualiziral – očitno za to tehniko ni dovolj zrel in ji naj tej stopnji razvoja tudi ne zaupa
Torej sem pomislila, da bi mu kupila kakšen kamen za zaščito in mu naredila ogrlico ali kaj podobnega. Razmišljam pa tudi, da bi mu delala axis mundi. V glavnem pa vem, da moram predvsem delati na sebi in pustiti sinu, da prehodi svojo pot. Nisem kakšna pretirano zaščitniška “koklja” ampak, če se da bi pa kakšno muko svojemu otroku vseeno prihranila in mu pomagala, da razvije neko zdravo samozavest.
diva