Reply To: Prosim za nasvet in pomoč
raco wrote: Mogoče pa samo sebe ne sprejemaš, Ozy?
Tudi tu bom vprašal – koliko pa poznaš takšnih, ki sprejemajo samega sebe? Sprejemati samega sebe med drugim pomeni, da nimaš v nobeni situaciji nobenega sramu ali občutka krivde, da ti nobena tvoja fizična ali psihična lastnost ne porodi občutkov nezadovoljstva.
Tu se res dogajajo zanimivi paradoksi. Če imaš neko motnjo, je jasno, da zaradi nje nisi zadovoljen (se torej ne sprejemaš
), ampak ta motnja te po drugi strani motivira za spremembo. Problem je v tem, da zgolj na fizični ravni spremembo težko dosežemo – vključiti moramo energijski svet. Pri tem pa je res zanimivo to, da potem, ko rečeš jbg, tako pač je, ta motnja pogostokrat res odpade. Vprašanje je le, kakšen je tisti jbg. Kadar gre za to, da rečeš jbg zato, ker si obupal, da lahko narediš spremembo, ne odpade. Kadar pa rečeš jbg v smislu sprejetja situacije brez želja po spremembi in si se pri tem sposoben svoji motnji celo nasmehniti, pogostokrat odpade. A ti občutki morajo biti globinski.
V čem je štos?
Dokler hočeš planiraš in spremembo in hočeš torej biti “drugje kot si”, “drugačen kot si”, ne deluješ v sedanjem trenutku. V njem pa je edino moč spremembe. Sprememb je torej povezana s spontanostjo – čim jo planiraš, pa se pojavi drugi pol – saboter.