Reply To: Prosim za nasvet in pomoč
Nataša, hvala, ker si mi omenila to knjigo. Pred kakimi 15-20 leti sem si jo menda celo prebrala, ampak je že toliko nazaj, da se res ne spomnem, kaj točno piše tam. Samo en stavek mi je ostal v spominu in sicer, da ko nas prime volja po sladkem, predvsem po čokoladi, da smo mogoče samo žejni, ker telo pogostokrat na tak način pokaže potrebo po vodi. To mi je ostalo v spominu, ker dejansko se moram jaz dostikrat boriti z željo po čokoladi. 
Vsekakor si bom pa to knjigo še enkrat prebrala, tako da vidim točno, kaj piše o dehidraciji. Ko sem jo takrat brala, teh problemov namreč še nisem imela, tako da nisem toliko polagala pozornosti na to, kaj piše o tej temi in si seveda zato tega nisem zapomnila.
Ideja o soli pod jezikom me sicer kar strese od groze, jo je pa za preizkusiti. Konec koncev bom vsaj vedela, če deluje. Hvala!!
Kar se tiče kave in zelenega čaja, je pa takole. Čajev ne maram, tako da čaj odpade. Kavo pa sem pila zadnje leto zjutraj skupaj z mojim, sem jo pa nehala pred enim tednom, da vidim, če bo potem vsaj malo boljše s trebuhom. In je boljše, tako da kavo sigurno ne bom več pila, glede na to, da je tudi prej 20 let nisem. Sigurno mi ne bo manjkala, res ne.
Veš, moj prvi napad dehidracije, ki je trajal 3 dni (mislim pa, da sem bila dehidrirana že prej, da pa so bili tej dnevi samo pika na i), sem ga dobila avgusta meseca pred nekje slabimi 7 leti. Sicer sem se potem spomnila, da sem bila že kake 3 leta prej v bolnišnici na pregledu zaradi nemirnih nog in mi je že takrat zdravnica našla nizek kalij in mi celo na spremno pismo napisala, naj jem več paradižnika in banan. To je bilo pa tudi vse, kar je naredila. Kakorkoli, ko sem dobila tisti moj prvi napad dehidracije, sem se komaj zvlekla, saj mi niti ni bilo takoj jasno, kaj se sploh dogaja. Jedla in pila sem kot vedno, pila celo zelo dosti, stanje pa je bilo grozovito. Pa se mi je utrnila misel, da sem mogoče dehidrirana. Kar iznenada je bila v moji glavi in ni in ni hotela ven (očitno je moj angel varuh videl, da sem na robu smrti in se je odločil, da me opozori!!). Najprej sem to misel odganjala, saj je bilo po moji logiko nemogoče, da bi bila dehidrirana, kolikor sem stalno pila in pila in pila. Ko pa mi je ponoči začelo že glavo zvijati nazaj in sem bila cela en sam krč in ko sem videla, da voda, ki jo popijem ne zdrži niti 5 minut v meni, sem se tretji dan le odločila, da si na internetu pogledam simptome dehidracije. In je bilo to to seveda. Na hitro sem si kupila nekaj litrov izotoničnega napitka in v 24 urah je bilo spet vse ok. Izredno neprijetna izkušnja, ampak zdaj sem vsaj vedela, kaj je kaj. Ni me bilo strah, kaj naj naredim, če se to še kdaj pojavi, saj sem vedela, da bodo izotonični napitki moja rešitev. Pa se je aprila meseca, torej 8 mesecev po prvem napadu, vsa stvar ponovila. Napad je trajal 7 dni. Seveda sem takoj začela piti izotonične napitke in slano vodo, ki pa tokrat niso pomagali!! Zato sem se odločila, da grem na urgenco, kjer pa gospa zdravnica seveda ni imela pojma o pojmu, kaj bi se mi lahko dogajalo. Edino kar je stalno ponavljala, je bilo, da enostavno ne razume, zakaj sem jaz pila slano vodo, ko pa je vsem dovolj navadna. Je pa bila toliko fer v svojem neznanju, da mi je priporočila, da grem še v bolnišnico, da oni vidijo, kaj bi lahko bilo. Nisem šla. Sem pa šla naslednje jutro k svojemu zdravniku, ki je edini res pravi zdravnik, kar jih poznam, in on me je prepričal naj grem na urgenco v bolnico, ker drugače bom umrla, če bo šlo tako naprej. Na napotnico je napisal, da prosi za nefrologa ali endokrinologa. Rezultat – tisti čudoviti zdravnik na urgenci me je držal tam celih 7 ur, medtem mi je seveda naredil preizkavo krvi in vode, da mi je na koncu rekel, da je to pri meni vse samo psihično in da me on ne bo dajal naprej na preizkave, ker bi ga bilo sram. Naj moj zdravnik to naredi, če hoče. Noro, ampak resnično. No, ker že itak nisem tip človeka, ki lazi po bolnišnicah, sem se takrat odločila, da me bodo naslednjič videli tam samo še, če me bodo pripeljali na nosilih!! Pa se je čez 10 mesecev, torej februarja naslednje leto, napad spet ponovil in tokrat je trajal 10 dni. Seveda sem se tako ali drugače spravila ven sama. Je bilo pa grozno samo čakati, kaj bo. Izotonični napitki, slana voda, zelo slana hrana so mi namreč pomagali ravno toliko, da sem ostala živa. Pa sem kmalu potem začela z bioresonanco. Zaradi trebuha, ne zaradi dehidracije. Nje sem se itak že nekako navadila. No, po štirih mesecih enotedenskih terapij, ko niso in niso hotele pomagati kot treba, se je vse naenkrat spremenilo. Preko noči sem ozdravela (zanimivo, da sem prve 3 dni, ko sem se počutila tako dobro, jokala, saj me je to novo stanje tako zmedlo, da nisem vedela, kako naj zdaj živim naprej!!). Naslednje 4 mesece je pa bilo naravnost božansko. Ves čas sem seveda pazila na prehrano, ampak moje zdravje je bilo skoraj perfektno. Včasih sem imela še malo čuden trebuh, ampak to je bilo tudi vse. Dehidracija je popolnoma izginila, glavo sem imela čisto in po tolikih letih muk sem bila končno nov človek. Božansko, res. Potem pa se je preko noči dehidracija vrnila. In takrat me je vrglo prav v manjšo depresijo, saj nisem razumela zakaj. Nič nisem spremenila v mojem prehranjevanju, nobenega stresa nisem doživela v dneh pred tem mojim poslabšanjem, z nobenim se nisem skregala, nobenih posebnih grdih misli nisem imela. Skratka nič od nič in vendar se je vrnila. Ne kot napad sicer, ampak bila je spet tu. In sem bila spet na začetku seveda. Nekaj časa sem iskala pomoč naokoli, potem pa sem se počasi sprijaznila s to mojo očitno večno spremljevalko. Zakaj sem vse to napisala? Zato ker bi rada da veš, pa tudi drugi seveda, da pri meni očitno ni hrana tista, ki sproži vse to. Vsaj ne neka konkretna hrana. Hrana mi dehidracijo sigurno poslabša, to ja. Ampak ni pa hrana kriva, da do nje pride. Ko bi bila vsaj!!! Vsekakor bom pa poskusila narediti mogoče in nemogoče, da se tale moja spremljevalka vsaj še malo omili, to pa ja. Ali zdaj, ko sem to še sposobna, ali pa nikoli več, itak.