Reply To: Prosim za nasvet in pomoč
natasha31367 wrote: No, vidiš. Kot poznaš ti dve bejbi, ki sta mahnjeni na angele in sta ok, tako je še marsikdo drugi ok. Al pa ni, itak. Ljudje smo pač različni, ne glede na angele. :) Misliva enako, samo napiševa drugače, kot zgleda.
Kar pa se tiče tega, da ljudje upoštevajo nasvete šele takrat, ko je dovolj hudo – glede na to, da mislim, da spadam med te ljudi, čeprav ne ravno skrajneže, ampak vseeno sem ena njih, gledano iz mojega zornega kota – ljudje smo bitja navad in kolikor nam navade zelo koristijo, nam žal določene tudi zelo škodijo. Je pa treba ogromno truda in energije, da kar čez noč spremenimo neko določeno navado, sploh če je ta že tako ukoreninjena v nas, da je praktično kot bi bila del nas. Zato potem ljudje, ki so itak običajno polno zaposleni in še več, si ne vzamejo oziroma si ne zmorejo vzeti dovolj časa, da bi spremenili to navado, ki jim škodi, sploh ko je treba ob izvajanju le-te biti v bistvu stalno zavestno prisotni in ne več avtomatično delujoči, kot so bili do zdaj. Evo zakaj se potem ljudje odločamo za spremembo navad šele takrat, ko je to v bistvu zelo nujno oziroma dovolj hudo. Ni lahko kar tako naenkrat postati drug človek, no.
Verjemi, da zadeva nima kaj dosti veze s tem, koliko časa imaš. Programirani smo da mislimo, da raka pljuč povzročajo cigareti. Če dobiš raka, zlahka nehaš kaditi in nimaš nobene abstinenčne krize.
Gre za del nas, ki mu pravimo cona komforta. Zavedamo se recimo, da nekaj zelo ni v redu, ampak cona komforta, ki skrbi za to, da se ego ne spremeni, poskrbi tudi za ustrezne izgovore, da ne narediš nič. Pa ostaniva še naprej pri cigaretih – recimo, da si verižni kadilec in začneš zjutraj kašljati. Pomisliš sicer, da bi bilo treba nehati kaditi ali vsaj drastično zmanjšati število pokajenih cigaret, a cona komforta ti generiramisli, kot so: ja, saj bom, ampak zdajle ni pravi trenutek ker imam stresno obdobje.
ALi pa – finta cone komforta je še nekaj, čemur nekateri povsem zgrešeno pravijo ozaveščanje težav. Resnično ozaveščanje težav je to, da se zavedaš, v kakšni meri nek problem vpliva nate in na tvoje vedenje, lažno ozaveščanje, ki je maslo cone komforta pa geneira način razmišljanja, pri katerem si skušaš vse razložiti, razumeti in s tem mentalno sprocesirati, da ne narediš spremembe, Recimo da ima ženska tipa, ki jo vsake toliko časa pretepe in ves čas teži. Zaradi cone komforta bo ženska razmišljala takole – ja, imel je težko otroštvo, ni čudno, da je takšen. Do neke mere ga je treba tudi razumeti. Potem pojamra še kakšni frendici, ki je itak ravno takšna žrtev kot ona (ptiči iste sorte skupaj letajo), potolaži jo še ona in stvar je v takšni meri sprocesirana, da spet potrpi in se vrne k svojemu kretenu. Spremembo nredimo, ko je dražljaj tako močan, da ga ne moremo mentalno sprocesirati in “razumeti”. Takrat preprosto rečeš – ne grem se več – in brez problema greš. To lahko velja za posamezno življenjsko situacijo. Če pa si ves zablokiran in brez energije, pa je tak nenaden preskok v nekaj drugega velika redkost, zato je pač treba začeti delati.