Reply To: PROCES PRISOTNOSTI

Moderator

DESETI
TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

Izvajanje
procesa se odraža v našem vsakdanjem življenju, v katerem v
posameznih situacijah odlagamo vedno več mask in načinov obrambnega
vedenja. Toda ta proces običajno spremlja občutek/strah, da smo v
neki fazi še bolj ranljivi kot običajno. Do tega pride zato, ker
smo leta in leta vajeni istih modelov obrambnega načina vedenja,
zato oklepe ponavadi odlagamo postopoma. Ker se hkrati kvalitet, ki
nam jih ponuja odprt pristop k življenju, hkrati pa nas še vedno
skrbi, kako se bo to obneslo v nekaterih »problematičnih«
situacijah, v njih (še) nismo spontani, pač pa vse skupaj počnemo
na »nepopoln« način (sicer se odpremo bolj kot običajno, a
obrambni mehanizem je ves čas na preži, da vskoči, če bo treba).
To pa nam daje negotovost in vse skupaj spremlja omenjeni občutek
ranljivosti. In kaj se potem najpogosteje zgodi? Seveda to, da bomo
zares ranjeni.

Pri
tem pa se spomnimo še enega dejstva, o katerem smo govorili v
začetku procesa – energijski vzrok takšnih problemov je v
otroštvu in da bi se sprocesiral, privlači dogodke, v katerih bo to
mogoče. Po devetih tednih vaje sicer sprocesiramo velik del takšnih
energij, ki so sicer v našem energijskem polju, a vanj niso
integrirane, a če je imel človek takšnih blokad veliko in jih leta
in leta skrival za obrambnimi načini vedenja, zaradi česar so se
pravzaprav krepile, jih v obdobju devetih tednov seveda povsem ne
odpravi, pa čeprav so sicer »posledice« procesa jasno vidne v
vsakdanjem delovanju. Zato se bomo v desetem tednu naučili postopek
štirih korakov, ki nam bo v problematičnih situacijah pomagal do
popolnega percepcijskega premika oziroma dokončnega ozaveščanja
življenjskih segmentov, v katerih imamo težave.

Definirajmo
situacijo, v kateri se konstantno počutimo ranljive/ranjene.

Prvi
korak – kakšne naše fiksacija (klasičen način enostranskega
odziva, prepričanje) spremljajo takšen tip dogodka? Da bi to
odkrili, dokončajmo naslednje stavke, s tem, da se osredotočimo na
fizične okoliščine:

V
takšni situaciji jaz na koncu vedno … (npr. izgubim, sem prevaran
…)
V
takšni situaciji on/ona/oni na koncu vedno … (me izkoristijo, me
zmanipulirajo …)

Drugi
korak – osredotočimo se na občutke, ki situacijo spremljajo.
Končajmo naslednji stavek, v katerem skušajmo čim natančneje
imenovati čustvo, ki situacijo spremlja (najverjetneje gre za eno od
oblik strahu, a jo podrobneje definirajmo in natančno imenujmo):

V
tej situaciji se počutim …

Tretji
korak – ozavestimo, če so se sorodne situacije po enakem vzorcu
dogajale v družini, v času mojega odraščanja? Ali se je občutek,
ki smo ga v drugem koraku imenovali, ponavljal v različnih
situacijah v toku odraščanja? Tak vzorec bomo v tem obdobju
zanesljivo našli. Ne glede na to, ali ta vzorec v družinskem okolju
našega otroštva najdemo ali ne, pa končamo tretji korak tako, da
ozavestimo življenjsko prepričanje, ki je posledica izkušanja
čustvenega stanja, ki smo ga v drugem koraku imenovali – to
prepričanje formuliramo v smislu »Jaz sem …«. Če smo recimo
našo čustveno reakcijo v neki situaciji prepoznali kot
sramežljivost, bo torej prepričanje, ki smo ga iz tega »potegnili«:
»jaz sem sramežljiv(a)«

Četrti
korak:

V
četrtem koraku tiči končna »skrivnost« bivanja v sedanjem
trenutku. V procesu odvzemanja energije negativnem prepričanjem, se
je verjetno marsikdo od tistih, ki delate proces, spraševal, kako
to, da procesa ne zaključimo z »instalacijo« nasprotnega,
pozitivnega prepričanja. Saj vendar na tem bazira večina tehnik. V
njih namreč npr. jemanje energije prepričanju »sem bojazljiv«,
sledi instalacija prepričanja: »Sem pogumen«. Vendar pa nista obe
prepričanji nič drugega kot identifikaciji!!!! Za identifikacije pa
smo že v petem tednu procesa »ugotovili«, da prikličejo tudi
drugi pol. Identifikacija »Sem pogumen«, bo torej v naše življenje
pritegnila kup situacij, v katerih bomo morali ta pogum dokazati.
Za
bivanje v sedanjem trenutku, za popolno prisotnost v njem, pa je
značilna popolna deidentificiranost. Bolj smo deidentificirani s
katerimkolim prepričanjem, ki se nanaša na pogojeni svet in naše
reakcije v njem, bolj smo ga sposobni dojemati neposredno in brez
vmesnih filtrov ega. Zato v tem procesu negativnim prepričanjem ki
jim odvzamemo energijo, ne sledi instalacija pozitivnih. Še več –
za dosego popolne čustvene stabilnosti je treba odvzeti energijo
KAKRŠNIMKOLI prepričanjem, tudi pozitivnim. Zato bomo v četrtem
koraku proces, s katerim smo v osmem in devetem tednu negativnim
prepričanjem odvzemali energijo dopolnili tako, da bomo odvzeli
kakršnokoli energijo tudi prepričanjem, ki so nasprotna tistim
negativnim, katerim odvzamemo energijo v prvi fazi.

Postopek;

Izberimo
negativno prepričanje, ki smo ga »našli« po prvih treh korakih,
in ga nekajkrat ponovimo v mislih ali na glas.
Bodimo
pozorni na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v našem
telesu.
Na
mesto, kjer čutimo vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh)
položimo desno roko in skušajmo vibracijo okrepiti. To lahko
storimo tako, da v mislih trditev še naprej ponavljamo, lahko tako,
da se ji prepustimo in jo na čustveni ravni intenziviramo, lahko s
kombinacijo obojega ali na kak drug način.
Ko
začutimo, da je vibracija maksimalna, da je ne moremo več
okrepiti, se osredotočimo nanjo in si zastavimo vprašanje: »Ali
to vibracijo lahko umaknem iz telesa?« (nekateri radi to vprašanje
izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo; razložim
ob priliki).
Ne
da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil,
globoko vdihnemo in izdihnemo na način, kot da bi iz sebe odvrgli
breme.
Spet
se osredotočimo na mesto, kjer smo čutili vibracijo in ne glede na
to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, trditev v mislih ali na
glas nekajkrat ponovimo.
Če
se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), vse postopek
ponovimo. Ponovimo ga tolikokrat, dokler izjava v telesu ne povzroči
nobenega energijskega odziva.
Sedaj
nekajkrat v mislih ali na glas izrečemo trditev/prepričanje, ki je
nasprotna tisti, s katero smo delali v prvem delu procesa (Trditvi
»sem sramežljiv(a)« torej sledi nasprotna trditev: »nisem
sramežljiv(a)«.
Tako
kot pri negativnem prepričanju preverimo, ali trditev v telesu
povzroči energijski odziv in če ta obstaja, mu na enak način
odvzemimo energijo.
Ko
trditev ne povzroči nobenega vibracijskega odziva v telesu več,
nekajkrat zapored v mislih ali na glas ponovimo obe nasprotujoči si
trditvi – v našem primeru: Sem sramežljiv(a), nisem
sramežljiv(a), sem sramežljiv(a), Nisem sramežljiv(a) …
Zazrimo
se vase in preverimo, če so trditve v nas sprožile kakršenkoli
energijski odmev. Če so ga, mu z vdihom in izdihom odvzamemo
energijo in izmenjujoče trditve ponovno ponovimo
Proces
je zaključen, ko tudi po izmenjujočih se trditvah, v telesu ne
zaznamo več nobenega vibracijskega odziva.

Skozi
ves teden izvajamo 2 x 15 minut povezano dihanje – v vodi, ali pa s
prepono. V desetem tednu ne uporabljamo več nobene izjave za
bujenje, proces, v katerem na koncu uporabljamo tudi odvzemanje
energije pozitivnim prepričanjem, pa sedaj lahko uporabljamo pri
delu s kakršnimkoli prepričanjem.

Proces
je s tem končan. Priporočljiv je, da si vzamete kakšne tri tedne
pavze, saj se bodo procesi sprememb v vas nadaljevali. Po treh tednih
pa lahko, če čutite potrebo, ves postopek ponovite.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/