Reply To: PROCES PRISOTNOSTI
Teodora wrote: …..Me pa malo muči tole.
Če nisem telo, nisem čustvo, nisem izkušnja, vendar sem v vsem. Sem prisotna v telesu, občutim čustva, doživljam izkušnje. Nisem vse našteto a vendar se dogaja v meni.
Kaj sem potem, prostor v katerem se dogaja? Kaj? A prisotnost in zavestnost?
Česa? A telesa, čustev in izkušenj?
Je prav fascinantno s kakšno lahkoto človek položi vprašanje na katero iščejo ljudje odgovor od začetka začetkov človeštva
Ok, moje čisto osebno mnenje. Vsako živo bitje je sestavljeno iz več plasti in vse te plasti SKUPAJ aktivirajo zavest. Torej če poenostavim. Duša se ,,odloči,, da se utelesi ob tem času na tej lokaciji (s tem, . Kadar pride do fizične namestitve se preko telesa ustvari povezava s duhom (informacijsko polje). Nastane TRINITI = telo, duša, duh. Takrat se ,,pojavi,, zavest. Če bi še več poenostavila. Imam škatlo s kockami. Zložim kocke skupaj, ustvarim obliko radija (telo). Priklopim na elektriko (duša). V zraku bežijo signali glasbe na ,,kratkih,, valovih (duh). Obrnem gumb = vse skupaj se združi v delovanju in evo Elvis Presly in Love me tender 
Se zavedam, da s obračanjem gumba nastaja novo vprašanje ,,kdo obrača gumb ?,, Hm, v tem primeru se kar zgodi ,,avtomatsko,, Kdo pa je vse to dizajniral ? Hm, …a je sploh pomembno vedeti ?
Zelo zanimivo se mi zdi stanje kome. S tem, da imamo stanje, kje telo se samo vzdržuje, po navadi imajo ljudje odprte oči. Ni pa nobenega zunanjega komuniciranja. Iz primerov ljudi, kateri so napisali knjige o tem iz lastne izkušnje, kaže, da je prav stanje zavesti nekako ključna v smislu samozavedanja se situacije. Drugače zavest je kot otrok na peskovniku, sploh ne ve, da bi lahko telo hodilo, govorilo, itd. Lahko bi rekli, da človek spi s odprtimi očmi. Tudi obstaja mnenje, da je to stanje v katerem se nekaj dogaja na energetskem nivoju in da ima svoj namen. Zdenko Domančič je trdil, da se da podpreti/pomagati človeku, kateri ima odprte oči. Lahko bi rekli – spontana hibernacija – tisto, ki jogini naredijo namensko. Tako, da prihajamo do OPAZOVALCA.
Moje mnenje je, da opazovalec je ponovno ,,konstrukt,, in da nekako obstaja na različnih nivojih. Da je to nekako kvaliteta zavesti. Recimo rastline ga imajo lih toliko, da so sposobne interakcije (zaznavanje in reakcija na zunanji svet). Moj pes ga ima toliko, da zazna že dolgočasje. Itd itd itd….
Kadar umremo. Telo je prah in v prah se obrne. Duša gre naprej. Duh ne gre nikamor, zato ker je povsod, lahko pa bi rekli, da vse informacije, ki je to bitje ustvarilo, grejo v ,,knjižnico,, (eni temu rečejo Akaša zapisi, ….). Takrat kadar se to vse razpade, tudi se ,,deaktivira,, zavest. S tem se tisto ,,JAZ SEM,, konča. Ga ni bilo nikoli prej in nikoli potem. Vsakič kadar se duša namesti v fizičen svet nastane ,,novo,, JAZ SEM, ki pa je v sestavi s dušo, ki si je ,,prinesla,, s sabo vibracije, od prejšnjega ,,JAZ SEM,, Ampak tisto JAZ je zmeraj nov, nič v povezavi s prejšnjim JAZ SEM. Tako tudi jaz razumem našo odgovornost do celovitosti univerzuma. Tisto famozno ,,we are one,, Naša dejanja, vibracije ki ustvarimo se preoblikujejo v ,,naslednjem,, fizičnem svetu in to novo bitje ,,JAZ SEM,, predeljuje/sprošča vibracije ,,naše,, duše.
Univerzum je zelo neosebno. Gonilo vsega pa je napetost, ki jo ima duša – dokler ne pride do nevtralnega stanja (famozno – nazaj domov) bo ,,potovala,, gor in dol. Po poti pa nastajajo in od_nastajajo bitja, se aktivira in deaktivira posamezna zavest.
Kaj je pa najbolj fascinantno na vsem tem je motivacijski program preko zadovoljstva.
Hm, pač razmišljanje naglas.
snowcat