Reply To: PROCES PRISOTNOSTI

[snowcat :)]

glas wrote: Jaz sem včasih pri procesiranju vedno uporabljal biorgonomske metode in seveda ko je kaj konkretnega se prevajalo skozi, dihal ob temu zeloo intenzivno..
Drugače se mi zdi smiselno, da se na eni točki naučiš popolno zavestno vdihniti in izdihniti (po jogijsko, dobvolj globoko, da se ti premika trebuh), nato pa ta zavestni vdih in izdih začeti ”živeti” toraj da tako dihaš nato skoz,..
Prvih par mesecev je kar zanimivo, saj se moraš praktično skozi ”popravljati” in štelati nazaj, saj zelo hitro padeš pod vpliv okolice, ki ni v stiku, ki diha plitko (neprizemljeno mentalno), tisti poznani občutek ko vse preveč drvi, da bi lahko bil zavesten vsega.. in se raje kar prepustiš šibanju, misli, besed, odzivov (za zavest pa enostavno ne ostane prostora)..
Ko pa enkrat vnašaš v življenje zavestnost, je zelo dober način, da enostavno ves čas zavestno dihaš in ti skoraj nobena druga zadeva ni več potrebna.. Vse kar je na vrsti za sprocesirat se sprocesira naravno sproti ob dogodkih na (življenski) poti..

tadej pretner wrote:
hara…..

Kadar sem ,,v trebuhu,, nekako ne utegnem pobirati dejstva iz okolice. Je res, da celotna atmosfera dela je zelo bolj umirjena in tudi koncentracija vseh okrog je bolj fokusirana, ampak mi bežijo podatki. Po drugi strani pa se nekako začelo dogajati, da se pojavi kakšno info ali oseba s infem, ki me ,,spomni,, na kakšen podatek ali časovno linijo dogajanja. Je prav bizarden ta občutek, da glava je nekaj, ki je pritrjeno na vrat…

snowcat

Lepo je če deliš