Reply To: Prisotnost – tukaj in sedaj
tadej pretner wrote: Zanimivo je, da imam med tehnikami dihanja eno podobno in da je kategorizirana k vajam ozemljevanja.
Začneš dihati in se poskusiš zavedati dela telesa, v katerem čutiš vdih.
Potem občutek sektorja, kamor vstopa dih zavestno širiš.
Nazadnje ga razširiš tako, da ostane le še dihanje.Po mojem prideš do istega, kar opisuješ ti.
…
Pač ko prestopiš v fazo da telo diha samo, ponavadi opaziš, da bi sam vdihnil in tudi izdihnil za trenutek prej kot bi to naravno telo storilo samo.. Jaz mislim da so neki kolektivni strahovi, ki imajo “to preko”, ta naš umeten nadzor, verjetno nad vsemi naravnimi procesi, ki bi sami tekli bolje kot če se mi vmešavamo.. In ko poskusiš nazaj prestopiti, da spustiš nadzor in dovoliš, da se vpostavi naraven vdih in izdih, se moraš soočiti z nekim pridihom, kot da si ogrožen, kot da visi nad tabo rizik, da morda ne boš preživel..
Ampak prvo podobno izkušnjo ko telo samo funkcionira sem imel mnogo mnogo prej kot to z dihanjem… Šlo je za to da sem hodil, po eni ogromni površini (v širino in dolžino).. Hodil sem v popolno nevtralnem tempu, tako da je hoja potekala sama, nato se je mental umaknil, in sem hodil in za foro zaprl oči in “nekam odšel”, in nekako začel opazovati telo kako hodi, … .. in hodilo je samo..
nato sem med hojo odprl oči, da bi videl ali s tem prekinem stanje ali ne, nato spet zaprl itd.. V začetku pri gledanju lahko izgubiš stanje, nato ne več..
Vglavnem telo, ko ga naučiš neko funkcijo ne potrebuje več tvoje zavestne prisotnosti..
Podobno kot če otroka učiš hoditi, ko se nauči ga lahko spustiš in hodi sam.. isto to počne naše telo..
Bilo mi je zanimivo..
Ko sem takrat rabil sprostitev, sem se šel to.. 
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”