Reply To: Prisotnost – tukaj in sedaj
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Prisotnost – tukaj in sedaj › Reply To: Prisotnost – tukaj in sedaj
tadej pretnerglas wrote:
Ampak prvo podobno izkušnjo ko telo samo funkcionira sem imel mnogo mnogo prej kot to z dihanjem… Šlo je za to da sem hodil, po eni ogromni površini (v širino in dolžino).. Hodil sem v popolno nevtralnem tempu, tako da je hoja potekala sama, nato se je mental umaknil, in sem hodil in za foro zaprl oči in “nekam odšel”, in nekako začel opazovati telo kako hodi, … .. in hodilo je samo..
nato sem med hojo odprl oči, da bi videl ali s tem prekinem stanje ali ne, nato spet zaprl itd.. V začetku pri gledanju lahko izgubiš stanje, nato ne več..
Vglavnem telo, ko ga naučiš neko funkcijo ne potrebuje več tvoje zavestne prisotnosti..
Heh, ko tole berem, imam občutek, da opisuješ hojo po puščavi in blago zadetost zaradi izčrpanosti. Če gre res za to, moram reči, da imam podobno izkušnjo tudi sam.
Več kot tri leta in pol sem bil v Libiji. Ob prostem času smo včasih z jeepi šli v puščavo, ta pa ni tako nedolžna, saj veter (gibli) pogostokrat prestavlja ogromne količine peska in tako nastajajo ponavadi peščene sipine, včasih pa tudi depresije (velike luknje v pesku), Tla niso povsem ravna, če se recimo z avtom ves čas rahlo vzpenjaš, ne vidiš, da si v nekem trenutku pred ogromno depresijo. No in dva moja sodelavca sta tako z jeepom padla v eno takšno depresijo. Nekako sta prišla peš do ceste in nek Arabec ju je potem pripeljal v naš kamp, jaz pa sem šel naslednji dan z enim frendom prav tako z jeepom v puščavo, z namenom, da najdeva avto ponesrečencev. Midva nisva sicer nikamor padla, ampak ostala z avtom v mehkem pesku. Nisva mogla ven. Ni nama ostalo drugega, kot da greva peš nazaj. Hodila sva po totalni vročini, vode s seboj pa skorajda nisva imela. Zgrešila sva tudi smer in nisva “našla” ceste. Ko sva bila že precej izčrpana, sem doživljal točno tak način hoje, ki ga opisuješ. In takrat imaš fokus vedno v praznem prostoru, saj nezavedno iščeš energijo. Ko se je znočilo, sva v daljavi videla luči iz ceste, tako da sva korigirala smer. Ampak bila sva pa že tako dehidrirana, da sva po malem halucinirala. Ves čas sva hodila čez manjše peščene sipine, tako da luči ceste nisva videla ves čas. In dobro se spomnim, da se mi je nekajkrat zgodilo, da sem imel občutek, da sva že precej blizu ceste, potem pa se je za nekaj časa skrila za kakšno sipino in ko se je spet prikazala, se mi je zdela nenormalno daleč. Imel sem občutek, da me nekdo tam zgoraj zajebava. Res štala…