Reply To: Prisotnost – tukaj in sedaj
tadej pretner wrote: Heh, ko tole berem, imam občutek, da opisuješ hojo po puščavi in blago zadetost zaradi izčrpanosti.
Ni bilo glih to.. Šlo je le za to, da sem bil v neki službi, ki me ni glih motivirala (beri: močno dogočasila), in sem začel zapuščati delovno mesto in stavbo, kjer je to potekalo.. in se začel bolj in bolj odklaplajti.. Hoditi ven, se šetkati itd.. Bilo je ob dooolgi stavbi kjer ni bilo nonebega in tam sem užival svojo tišino in se tako motiviral, ko sem ob sproščeni hoji naenkrat dobil idejo; “Le kaj bi se zgodilo če bi med hojo enostavno odvzel zavesten nadzor!?”
No zgodilo se je to, kar sem opisal v prejšnjem postu.. 
Telo šetka samo, ti se pa v nekem unikatnem prostoru sprašuješ kje sem pa sedaj in kako sploh da vse to lahko samo se odvija še naprej.. Drugače dokaj dober filing..!! Neko vznemirljivo navdušenje in čudenje, paradox..
Ali tudi kaj druga, kar težko zaobjameš z besedami..
tadej pretner2015-08-27 20:51:59
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”