Reply To: Preseganje ega?
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Preseganje ega? › Reply To: Preseganje ega?
tadej pretnerAVATAR wrote: Ta svet je pogojen od glave do pete…ni mogoče vnašat nepogojenosti v ta svet in tako tudi živet..
To seveda ni res. Sam to mi ni jasno, a Zeland tega v svojih knjigah ni razložil, ali je, pa je šlo mimo tebe. Pogoj je sicer aktiven notranji opazovalec, načinov, kako se to naredi, pa kar precej.
Se spomniš, ko sem tam nekje v začetku napisal o osmih ravneh usmerjenosti, glede na stanje zavesti? Pri prvih petih lahko načeloma uporabiš klasične metode kreiranja realnosti (vizualizacija podprta s čustveno energijo), čeprav te tak način načeloma pozicionira še globlje v polje iz katerega si izhajal. Pri ravneh od 6 naprej pa se začne nivo kreacije na misel oziroma metoda, kjer predaš namero praznini. Ampak a misliš, da ti bo praznina, ki povezuje vse, kaj dala, če je cilj sebičen? Ne bo. Tu špilajo samo namere, pri katerih se zavedaš tudi energijskih pretokov do drugih in ko deluješ tako, da ima korist tudi celota.
AVATAR wrote:
.Seveda se lahko trudiš čim manj predalčkat in presojat…s časom pa ugotoviš…da tako ne gre…Ljudje smo individualisti-egoisti…to je v naši naravi…in ravno to nas dela unikatne-samosvoje…Kakor koli obrneš zadevo…vse kar sploh imamo…imamo sami sebe…in takšni kakor smo…s vsemi svojimi željami-potrbami-pogledi-hotenji…itd…je to pač del nas…Če to zatajimo…zatajimo sami sebe.
Ko deluješ sebično, deluješ pod vplivom nizkovibracijski polj. Igraš le vlogo, ki jo diktirajo nizkovibracijska polja. Je to individualnost? Da ne govorim o potrebah, ki na tej ravni izhajajo iz nizkovibracijskih polj, ki sploh niso resnično tvoje, ampak se pojavljajo zato, da ekspandirajo polja, ki so ti impulz, ki si ga prepoznal kot potrebo, prepoznala.
glas wrote:
Drugače pa ne gre samo za boj ego – Duša, lahko se tudi drugi deli v nas bojujejo med sabo in se ne zmorejo sprejeti… Mir in harmonija nastaja v osnovi iz popolnega sprejetja samega sebe, popolnega razumevanja, vseh kotičkov osebnosti (temnih in svetlih) in nato integriranje ”Višjega Jaza” kot vsakdanje osebnosti.
Se z vsem strinjam, drugače doživljam le prvi del prvega stavka. Sploh nimam občutka, da se duša (pa ji reciva notranji opazovalec) in ego med seboj borita. Bolj se za preživetje bori ego kot tak, in te zato usmerja na preteklost in prihodnost, saj pomeni stanje tukaj in sedaj, v katerem pride na plan notranja bit, zanj smrt.
Drugač pa sprejetje samega sebe izhaja ravno iz skladja podelementov ega, o katerih sem pisal na začetku. Tudi v svoji notranjosti lahko doživljamo enako zgodbo v smislu identitete žrtve, kot v zunanjem delovanju. Le da je pri zunanjih odnosih agresor neka oseba, sistem …, ti pa si žrtev, pri tej notranji zgodbi pa je en tvoj podjaz agresor, drugi pa žrtev. In zanimivo, če recimo v medsebojnih relacijah pravimo, da izstopiš iz zavesti žrrtve takrat, ko agresorju odpustiš, je tako tudi tu. Notranja neskladja se odražajo v občutkih sramu in neupravičene krivde (projecirana krivda, nasledna krivda, zaključna krivda …) in pri teh lahko uporabimo tehnike samoodpuščanja, pri občutkih resnične, upravičene krivde, pa te tehnike ne delujejo. Tam te občutek krivde sam po sebi usmerja na to, da boš naslednjič ravnal drugače.