Reply To: Prepustiti se Življenju
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Prepustiti se Življenju › Reply To: Prepustiti se Življenju

tadej pretner wrote: …..V glavnem – glede sprejemanja je veliko preveč filozofiranja in premalo konkretnih napotkov, kako do tega stanja.
Vaja – previjanje dneva nazaj – se uležeš v posteljo in preden zaspiš greš korak za korakom nazaj do trenutka kadar si vstal iz postelje in nazaj do trenutka kadar si se ulegel. Ta zadeva ni mentalna vaja. Človek se lahko spomni ali previje nazaj samo tisto, čemu je posvetil pozornost ali tisto, kjer je bil v praznini (pač osebno mnenje na podlagi osebne izkušnje). Spominski zapis seveda je večplasten. Ta zadeva naj bi aktivirala zavedanje, da imamo notranjega opazovalca. In ga ,,zobudila,,
Osebno sem ugotovila, da naše bolečine so glaven center našej pozornosti. Da raje imamo destruktivne monologe na čik pauzi namesto, da bi gledali nebo ali travo da raste…..da po našem prioriteta sistemu (ki se je vzel bog ve odkod) raje pomivamo posode namesto da bi se igrali s otrokom…..da smo v kopalnici pol ure brez da bi pogledali enkrat sami sebe v ogledalo……da raje sebedestruktivno pojemo čokolado namesto da bi popili požirek vode…..da raje se smilimo sami sebi in gledamo televizijo do mrtva namesto da bi prebrali zanimivo knjigo…. pač naše bolečine so nam prijateljice, intimna vez, poznano in zagotovljeno, zmeraj pri roki, zanesljivo, …..so pač hrustlajeve. So rekli, da tam kjer je svetloba ne more biti tema. Hm glede na to, da človek je kot energetska snežna kroglica na poti dol iz snežnega hriba……
Za sebe samo lahko rečem, da ta vaja me je parkrat strelila iz postelje na stranišče….kadar enkrat ,,spregledaš,, nikoli več ne moreš ,,ne videt,, takrat pa se na full power aktivirajo naše dobre zanesljive zmeraj prisotne bolečine. Šele takrat se prične ta pravi občutek krivde, samozaničevanja, samorazvrednotenja, ….pač en velik kup pizdarije….. šele takrat uzremo, da smo na otoku sami samcati, ne samo odrezami od sveta, ampak sami od sebe samih, da tisti morski psi okrog našega varnega otoka ….. pač se pojavi utrinek resnice, torej utrinek sprejemanja……
snowcat