Reply To: Praznina
trans4m wrote: Tadej, kot bi mi misli bral
….ravno takih situacij, da me nekdo “jebe v glavo” imam polno v življenju v odnosu s svojim sinom. In ti dogodki se me čustveno dotaknejo in večinoma se trudim zavestno, da ne bi popizdila, čeprav v meni čustveno vre, ampak včasih pa ne zmorem in pač nezavedno eksplodiram in se razjezim
, čeprav to ni čisto nič konstruktivno in nič kaj ne pripomore k najinemu boljšemu odnosu, niti ni najboljši zgled. Opazila pa sem, da sem takrat, ko sem se razjezila in reaktivno delovala, takoj začutila fizično olajšanje, če pa reagiram zavestno (se na zunaj navidez ne razjezim, ampak delujem dosledno po zdravi pameti in se ne znesem nad drugimi) v sebi čutim ful bolečino in to hudo v prsih.
Dolgo časa sem se tej bolečini izogibala, ker nisem bila sposobna je prenesti, zdaj sem se pa odločila ugriznit v to. Čeprav boli kot hudič in dostikrat potočim kako solzo, pa še hrbet imam napet in me včasih boli, dejansko opažam v odnosu s sinom, da se je sin skuliral (tudi v šoli) in me bolj upošteva, jaz se pa tudi vedno bolj zmorem emocionalno nevtralno distancirat od njegovih čustvenih izbruhov in poskusov manipulacij ter vzbujanja krivde.
Veš, reakcija, v kateri se kontroliraš, da ne popizdiš, v
resnici ni zavestna. To je le za zdravje zelo škodljiv kontrolni
mehanizem. Duhovna literatura je polna zgodb o tem, kako se mora duša
v materialnem skozi različne situacije učiti. A je v biti tisto,
kar se moramo dejansko naučiti le prepuščanje energije, vse ostalo
je v osnovi balast oziroma potreba ega, ki se trudi potegniti iz
posameznih situacij racionalne sklepe.
V prejšnjem postu sem omenil t.i. notranjega opazovalca. Za kaj
gre – vsakemu se kdaj zgodi, da si v mislih recimo požvižgava
neko melodijo, potem pa v nekem trenutku opazi, da to počne. Se
pravi, da sta v nas vsaj dva dela – tisti, ki je žvižgal in
tisti, ki je to opazil. Ta drugi je za zavestno delovanje sila
pomemben.
Zavestno delovanje je, da že v samem začetku opaziš energijski
naval, ki nastane zato, ker te neka situacija »spravi iz tira«,
začneš globlje dihati in to energijo z »notranjim opazovalcem«
opazovati, ne da bi pri tem karkoli razmišljala (recimo zakaj je do
tega prišlo, koliko časa bo trajalo …). Enostavno počakaš, da
izzveni (se sprocesira). Če dejansko tako narediš, te naslednjič
enaka situacija ne bo več spravila iz tira.
trans4m wrote:
Zelo se je uredil tudi odnos z mojo mamo, na katero ne reagiram več čustveno, čeprav me občasno še kritizira. Nasplošno se tudi s sestrami v moji družini zadnje čase veliko pogovarjamo o odnosih, vzorcih iz otroštva in kako si izboljšati življenje in smo si tudi bližje.
Malce me bega pri procesu prisotnosti le še to
…mogoče boš kot človek z izkušnjami in uvidi tudi tu lahko povedal kaj razumnega…
Sebe ne doživljam kot človeka s kakšno posebno sposobnostjo
uvidov (pa tudi večino tistih ne, ki trdijo, da so vidci
). Ampak če veš, kako stvari funkcionirajo, sploh ni težko
zadeti.
trans4m wrote:
načeloma je Brown mnenja, da so največja arena našega učenja ravno najbližji odnosi.
trans4m wrote:
Se pravi partnerji, otroci, tašče, sodelavci, starši, sorojenci itd. in da ni dobro iti stran od njih, če te iritirajo,ker bi bil to neke vrste beg, omenja pa vseeno, da je v določenih situacijah potrebno reagirati, čeprav načeloma zagovarja nedelovanje in potopitev v trenutno čustveno breme.
Zanimiva resnica je, da osvobaja le bližina.
Če se umakneš pred starši, se ne rešiš napetega odnosa. Tega
se lahko po zgornjem receptu rešiš le skozi komunikacijo in
prepuščanje energije.
Če se umakneš pred »zoprnimi sodelavci« in zamenjaš službo,
se bodo tudi na novem delavnem mestu v odnosu do sodelavcev skreirali
podobni problemi. Naša ujeta energija je namreč eden glavnih
mehanizmov, ki v naš lajf pritegne določene dogodke – takšne, ki
ponujajo možnost za to, da se skoznje sprocesira.
trans4m wrote:
Odkar sem se začela aktivno ukvarjati s čustvi, se s partnerjem skorajda ne bockava več in ne reagiram več jezno na njegove fore, ki so me prej motile in do mene se zelo korektno obnaša in se tudi on se ne jezi več name, čutim pa, da se je čustveno in intimno zelo oddaljil od mene. Sva kot kaka cimra, in to sproža trenutno v meni bolečino, on je pa s trenutno situacijo dokaj zadovoljen, živi bolj zase, distancirano od naju z otrokom in je v sebi čustveno izpolnjen in nevtralen. Kar se mene tiče, nisem zadovoljna s takim odnosom, sploh ne na daljši rok, ker si oba zasluživa boljše…ampak kaj v takšni situaciji narediti, to je zdaj vprašanje?…zdrava pamet mi govori, da naj še počakam, naredim proces prisotnosti še kakih dvakrat (poskušam prebavit svoja čustva, spoh žalost neglede na njegove reakcije in dejanja) in potem se bo verjetno že razjasnilo, kaj bo s tem najinim odnosom, hkrati se pa sprašujem, če se mogoče izogibam razhodu zaradi strahu pred samoto, nemočjo in zaradi občutka varnosti, ki mi ga daje ter se s tem izogibam še hujši bolečini, ki bi jo morala potem prebavit. Zavedam se, da so te zadeve moja šibka točka in da jih bom nekoč na nek način morala prebavit. Zdi se mi, da če hočeš imeti zdrav partnerski odnos, ne smeš biti odvisen od svojega partnerja, ampak moraš biti najprej emocionalno celovit in sposoben zadovoljno preživet sam zase, brez da bi se čustveno lepil na nekoga.
Vedno znova pa mi v mislih odzvanjajo besede moje modre prijateljice, ki jo zelo spoštujem: “na koncu boš itak ugotovila, da je vseeno s kom živiš” in se sprašujem, če je to res.
Trije najpomembnejši kolektivni strahovi so:
– strah pred tem, da bomo zapuščeni
– strah, da nismo dovolj dobri
– strah, da se prepustimo življenju
Zaradi njih se v svoji biti ne počutimo dobro in od zunaj iščemo
stvari, za katere menimo, da nam bodo prinesle boljše počutje. Iz
tega izhodišča si običajno najdemo partnerja (osnova je torej
običajno ta, da se bojimo biti sami in da smo s seboj nezadovoljni).
A ko zaljubljenost mine, se v nas spet pojavi nezadovoljstvo. Vezo
sicer ohranjamo, ker se bojimo biti sami, pa tudi zato, ker se bojimo
neznanega (ena od lastnosti pogojenega uma je, da neko strukturo
ustvari, potem pa naredi vse, da jo ohranja) . Zato bo pogojeni um
vedno našel kup razlogov, da vztrajamo v vezi, čeprav nas ne
izpolnjuje. Raje bo začel iz izhodišča, ki mu ga daje občutek
varnosti v vezi, ki ga v biti ne zadovoljuje, iskati druge zunanje
agense, ki bi nam lajf zapolnili z zadovoljstvom. Zato končujemo
fakultete, delamo kariere … Torej pogostokrat ne zato, ker bi bila
to potreba naše biti, ampak zato, da zapolnijo občutek globinskega
nezadovoljstva, ki izhaja iz kolektivnih strahov, oziroma iz občutka
ločenosti, kot bi rekli pravoverni duhovneži. Tako imaš recimo
folk, ki dela po tri jobe, samo zato, ker išče notranje
zadovoljstvo in ne šteka, da ga od zunaj ne more najti – najprej
je treba obračunati s kolektivnimi strahovi in ujeto čustveno
energijo (za oboje je proces prisotnosti dober začetni korak), šele
potem pa se zaveš svojih resničnih potreb. In ko se jih, se
dejansko lahko zgodi, da si skozi ta proces tako spremenjen, da ti je
povsem jasno, da z nekim partnerjem, ki se v tem času ni spremenil,
nimaš kaj iskati.
Da ti sedaj konkretneje odgovorim na vprašanje– 95% parov
funkcionira tako, kot sem opisal. Med njimi ni »bližine« in če
se ne zavedaš, v čem je problem, je v bistvu res čisto vse en qrc,
s kom živiš. Če pa sprocesiraš ujeto energijo, pa to postane še
kako pomembno. Zato je dejansko že pred začetkom tega procesa dobro
vedeti, da te lahko pripelje v takšne spremembe, da recimo ne zdržiš
več v službi, ki te ne veseli, ne zdržiš več s partnerjem, ki ga
ne ljubiš itd.