Reply To: Praznina
Tadej, kot bi mi misli bral
….ravno takih situacij, da me nekdo “jebe v glavo” imam polno v življenju v odnosu s svojim sinom. In ti dogodki se me čustveno dotaknejo in večinoma se trudim zavestno, da ne bi popizdila, čeprav v meni čustveno vre, ampak včasih pa ne zmorem in pač nezavedno eksplodiram in se razjezim
, čeprav to ni čisto nič konstruktivno in nič kaj ne pripomore k najinemu boljšemu odnosu, niti ni najboljši zgled. Opazila pa sem, da sem takrat, ko sem se razjezila in reaktivno delovala, takoj začutila fizično olajšanje, če pa reagiram zavestno (se na zunaj navidez ne razjezim, ampak delujem dosledno po zdravi pameti in se ne znesem nad drugimi) v sebi čutim ful bolečino in to hudo v prsih.
Dolgo časa sem se tej bolečini izogibala, ker nisem bila sposobna je prenesti, zdaj sem se pa odločila ugriznit v to. Čeprav boli kot hudič in dostikrat potočim kako solzo, pa še hrbet imam napet in me včasih boli, dejansko opažam v odnosu s sinom, da se je sin skuliral (tudi v šoli) in me bolj upošteva, jaz se pa tudi vedno bolj zmorem emocionalno nevtralno distancirat od njegovih čustvenih izbruhov in poskusov manipulacij ter vzbujanja krivde. Zelo se je uredil tudi odnos z mojo mamo, na katero ne reagiram več čustveno, čeprav me občasno še kritizira. Nasplošno se tudi s sestrami v moji družini zadnje čase veliko pogovarjamo o odnosih, vzorcih iz otroštva in kako si izboljšati življenje in smo si tudi bližje.
Malce me bega pri procesu prisotnosti le še to
…mogoče boš kot človek z izkušnjami in uvidi tudi tu lahko povedal kaj razumnega…načeloma je Brown mnenja, da so največja arena našega učenja ravno najbližji odnosi. Se pravi partnerji, otroci, tašče, sodelavci, starši, sorojenci itd. in da ni dobro iti stran od njih, če te iritirajo,ker bi bil to neke vrste beg, omenja pa vseeno, da je v določenih situacijah potrebno reagirati, čeprav načeloma zagovarja nedelovanje in potopitev v trenutno čustveno breme. Odkar sem se začela aktivno ukvarjati s čustvi, se s partnerjem skorajda ne bockava več in ne reagiram več jezno na njegove fore, ki so me prej motile in do mene se zelo korektno obnaša in se tudi on se ne jezi več name, čutim pa, da se je čustveno in intimno zelo oddaljil od mene. Sva kot kaka cimra, in to sproža trenutno v meni bolečino, on je pa s trenutno situacijo dokaj zadovoljen, živi bolj zase, distancirano od naju z otrokom in je v sebi čustveno izpolnjen in nevtralen. Kar se mene tiče, nisem zadovoljna s takim odnosom, sploh ne na daljši rok, ker si oba zasluživa boljše…ampak kaj v takšni situaciji narediti, to je zdaj vprašanje?…zdrava pamet mi govori, da naj še počakam, naredim proces prisotnosti še kakih dvakrat (poskušam prebavit svoja čustva, spoh žalost neglede na njegove reakcije in dejanja) in potem se bo verjetno že razjasnilo, kaj bo s tem najinim odnosom, hkrati se pa sprašujem, če se mogoče izogibam razhodu zaradi strahu pred samoto, nemočjo in zaradi občutka varnosti, ki mi ga daje ter se s tem izogibam še hujši bolečini, ki bi jo morala potem prebavit. Zavedam se, da so te zadeve moja šibka točka in da jih bom nekoč na nek način morala prebavit. Zdi se mi, da če hočeš imeti zdrav partnerski odnos, ne smeš biti odvisen od svojega partnerja, ampak moraš biti najprej emocionalno celovit in sposoben zadovoljno preživet sam zase, brez da bi se čustveno lepil na nekoga.
Vedno znova pa mi v mislih odzvanjajo besede moje modre prijateljice, ki jo zelo spoštujem: “na koncu boš itak ugotovila, da je vseeno s kom živiš” in se sprašujem, če je to res.