Reply To: Ponižnost
zofija wrote:
Zdravo
Ponižnost pa res ni nujno nekaj negativnega … kot tudi pozitivnega ne.Je (lahko) samo občutek, spoznanje, vedenje – kako vseobsegajoče in vsemogoče je stvarstvo “okoli” nas – in čeprav migamo in brcamo v vsej svoji veličini – smo mičkeni in majčkeni (ne nepomemben) kamenček v mozaiku.Irena
Kar se tiče naše mičkenosti in majčkenosti priporočam, da si kdaj zastaviš takšno bolj meditativno vprašanje, do kje segaš, kje so tvoje meje, pa boš videla, da še zdaleč nisi ne mičkena ne majhna. Sam ne se potem ustrašit svoje veličine in ročne do kraja povlečt 
Kar se pa tiče ponižnosti, se mi pa zdi, da je Tadej tam zgoraj dobro napisal, da ne glede na to, kako mi mislimo, da to besedo razumemo, ima na kolektivni ravni že svoj pomen, zato se nam zgodi, da v primeru, če želimo v svoje življenje pritegnit ponižnost, pritegnemo še cel kup stvari zraven, ki nam jemljejo našo izvorno moč manifestacije.
Sicer pa lahko tudi sami pri sebi naredimo preizkus: izrečeš besedo obilje in si pozoren, kje jo čutiš in kaj se zgodi v telesu, potem pa izrečeš še besedo ponižnost in ravno tako pogledaš, kaj dogaja. No, jaz besedo obilje začutim direkt v srcu, srce se naravnost vzradosti, ker gre za moje prvinsko stanje, ob tem se zbudi moj notranji otrok, ob besedi ponižnost pa se vse v meni nekako skrči, zmanjša. Torej ….
torej, dokler časa človek misli, da to besedo razume, je itak prklopljen na kolektivca, ko pa to dejansko živiš( in to brez dvomov, vprašanj, strahu) se pa zgodba obrne….Jaz sem lih čez ponižnost zaštekala, kaj pomeni, da preneseš kvaliteto nepogojenega v ta pogojeni svet in sem s tem pridobila popolno zaupanje v vesolje, boga, dogodke( katerih kreatorji smo mi sami). Zame je ponižnost sestra ljubezni in mi skupaj tvorimo eno krepostno, radostno družino na zemlji, ker ne sme iti le za besede o ljubezni, ponižnosti….kao za lep nauk, ampak za življenje tukaj in sedaj……
Zofija, jaz lahko govorim predvsem zase … mesto, ki ga je nekoč zasedala pregovorna slovenska skromnost, ponižnost in majhnost, se je pred časom začelo prazniti in vanj je začela pritekati nova kvaliteta enakosti (Najbrž boš rekla, da ta ponižnost, o kateri ti govoriš, nima veze z znano slovensko ponižnostjo, vendar sem skoraj prepričana, da je duhovna ponižnost, na katero ciljaš, samo druga plat iste medalje, oziroma kao bolj duhovna različica tega, vibracija pa ostaja. Lahko se pa seveda tudi motim). Ne gre sicer za nikakršen ekvivalent in mogoče se čudno sliši. Večina duhovnih tehnik uči marsikaj v zvezi s ponižnostjo in tudi meni je prej nekako kar sedla. Ampak bolj ko se zavedam svojih moči, manj je v meni prostora za ponižnost, pri tem pa vse bolj raste v meni zavedanje, da smo pod svojimi bolečinskimi telesi vsi enaki, da v sebi skrivamo popolnoma enake moči. In ta kvaliteta se mi zdi dosti primernejša za duhovno rast kot ponižnost, pri kateri samemu sebi (zavedno ali nezavedno) zmanjšujemo lastno vrednost.