Reply To: Ponižnost
tadej pretner wrote:
.Lastna hvala=cena mala. Če te pa drugi hvalijo pa ni nič narobe če potrdiš ali pač?
Lažna skromnost pa je prav toliko vredna, kot hvalisavost.
Nagradno vprašanje:
Bolj ali manj vsi si želijo, da bi jih hvalili. Ko pa jih kdo dejansko pohvali, jim je večinoma nerodno.
Zakaj?
Jest ne maram biti pohvaljen ker nekako v sebi to dojemam namesto “Hvala za nazaj” mi pomeni “Hvala za še” kot nekateri pravijo. Velikokrat čutim da ko te nekdo pohvali ti nalaga odgovornost da se ne smeš poslabšat, da si zanesljiv in bo računal nate…še več, vsem bo povedal kako si fajn, da ti pač znaš,…. ne glede na to da si nekaj naredil ali dal od sebe bol po sreči kot po znanju. Nekaj od tega se mi je dogajalo na zadnjem delovnem mestu ko so mi ljudje po dobro opravljenem delu dajali napitnine a so me s tem hoteli privezat za naprej ko me bojo spet potrebovali. Takrat sem jasno sklenil, da sprejemam napitnine in podkupnine samo za nazaj in nikoli za naprej. Tako sem se hvalo naučil sprejemati kot nekaj kar te zasužnji in sem se je bal.
Vem pa da je iskrena hvaležnost vse prej kot našteto. Vsaj ko jo jest čutim ali izrekam. Jest se iskreno zahvalim sam sebi vsakič ko opazim življenje. Zjutraj grem ven pa včasih sem smotan in to.. in me v mojih razmišljanjih zmoti hladen vetrič ki nežno pihne mimo mene. Opazim ga se ga razveselim, rečem jutro veter in se zahvalim svojemu bitju-sam sebi, da me je potegnilo iz razmišljanja ki ne pelje nikamor v trenutek Zdaj in namenilo pozornost vetru. Ja, prav sam sebi se zahvalim za samopomoč. In v tej hvaležnosti se počutim blagoslovljen, miren, ljubljen, sproščen,… Včasih bi lahko pihala orkanska burja pa je niti opazil nebi če bi tuhtal kake bedarije. Zato sem hvaležen svojemu bitju da je sčasoma postalo tako nagnjeno k iskanju pozitive, da se odzove že na najmanjši vetrič ali kaj podobnega. Vesel sem napredka.
Vedno znova vse po starem