Reply To: Ponižnost
Brezo wrote:
Pa ga bom ubacio še sem…da vam ne bo treba preveč klikat…
Lej Brezo, klele bom zdele ponovil neke stvari, o katerih sem že pisal. Meni se zdi normalno, da hinduiski guruji pišejo in govorijo o ponižnosti, saj je neenakost kot takšna inkodirana v njihovo kulturo in kolektivno zavest. Imajo namreč kastni družbeni sistem, ki temelji na neenakosti, pripadniki raznih kast pa se tudi ne smejo “mešati”, drugo pa je dejstvo, da obstaja večje število gurujev, za katere je v navadi, da se jim ljudje približajo na kolenih. Oboje je totalno skregano z dejstvom, da smo vsi del istega energijsko-informacijskega tkiva, zato zame a priori izgubijo vsako kredibilnost. Če se zavedajo moči duha in če jim družbena neenakost ni ql, zakaj ne izpostavijo svojih avtoritet za spremembe v smislu enakosti? Zakaj se ne povežejo in “naredijo kaj” v tej smeri na višjih nivojih? Kot da jih za lasten narod ne skrbi – raje zahodnjakom prodajajo duhovnost. In velik del zahodnjakov na to naseda in jim je primarni cilj najti guruja in ždeti “ob njegovih nogah”.
Ponižnost samo po sebi doživljam kot neenakost, kot takšno ali drugačno podrejanje šibkejšega močnejšemu in to je temeljni energijsko informacijski naboj tega pojma v kolektivni zavesti.
strelka wrote:
a ni ponižnost …sprejemanje neke avtoritete?
nekoga , ki je večji , ki ima
večjo moč ….Recimo včasih niso Bogu prepisovali …pa bogovom samo
ljubezen …so bili dobri in slabi , so bili kruti in mogočni ….šele
krščanstvo ..nova zaveze …je prineslo to ljubezen(Kristus …zanj smo bili vsi enaki
…kaj je pa “Cerkev” prinesla..ja pa drugo vprašanje)ki jo zdej te
novodobni predstavniki propagirajo na fuuul-ljubezen mislim.
Ponižnost je res sprejemanje avtoritete – ponavadi pod “obvezno”. Kot sem napisal zgoraj – gre za podrejanje manjvrednega večvrednemu, oboje pa je v tem kontekstu miselni koncept.
Kar se tiče krščanstva, sem pa tudi že povedal, da ima v precejšnji meri na vesti masovno identiteto žrtve – k temu so prispevali z dejstvom, da so v svojih učenjih “vsemogočnega Boga” oddaljili od človeka, pa ne le to, celo sebe postavili za posrednika med Bogom in človekom. In v tem konceptu te vsemogočni Bog kaznuje, če se ne obnašaš po reglcih, ki jih predpiše cerkev (s tem da v osnovi z desetimi zapovedmi ni nič narobe, le podane so na neprimeren način).
zofija wrote:
Ko sem se jaz resnično zavedala, da sem sama odgovorna oz., da si sama tvorim moje dogodke, probleme, situacije, odnose….oz.svojo prihodnost, s svojimi vzorci, odvisnosti, prepričanj, željami, hrepenenj, strahom vseh vrst in oblik, kompleksi, egom……oz., ko sem odkrila svoja neskladja med, da nekaj mislim, govorim drugo in delam tretje, sem se vooornk zamislila in šla čisto v detajle pri sebi, v priznavanje svojih napak in s tem tudi kakšnih krivic…….začela sem čutiti, videti stvari, ljudi, vesolje, vse drugače….postala sem ponižna, ker sem se začela zavedati sploh svojega življenja, svoje odgovornosti do sebe in s tem sem posledično dobila občutek, da je vse in vsi povezano, oz., če delaš vse iz nesebične ljubezni se ti vse tudi z ljubeznijo vrne, brez, da ti karkoli pričakuješ, ker itak nimaš kaj pričakovati, ker se itak vse vrne, a ne?
Ljudje smo prav zanimiva bitja. Načeloma nas je strah imeti moč, saj večina ne ve, kaj bi z njo. Ampak hkrati bi pa radi imeli svoja življenja pod nadzorom. Ko nam nekaj v lajfu ne uspe, si to interpretiramo tako, da je do tega prišlo zato, ker v situaciji nismo imeli zadostnega nadzora(predvsem gre tu za razkorak med tistim, kako mislimo, da bi morali delovati/reagirati in tistim, kako smo dejansko delovali/reagirali. Ampak s kakršnokoli kontrolo pravzaprav zaustavljamo tok življenja. In po kitajskem wu weiu imaš največjo kontrolo takrat, ko kontrolo opustiš (temelj wu weia: vse je zamišljeno tako, kot je najboljše, a ljudje z napačnimi razmišljanji/pristopi vse zapletejo in pokvarijo). Želja po kontroli povzroča tenzije v telesu in paradoks, da bolj kot se kontroli odrečeš, večjo moč imaš, izhaja iz tega, da takrat nimaš tenzij. Tako vnašaš v stvari kvaliteto nepogojenega. Ko odpustiš kontrolo, se najprej vzpostavi ZAUPANJE. Duhovni inteligenci se torej odpreš z zaupanjem, ne s ponižnostjo in zdi se mi torejprecej primerneje “operirati” s tem pojmom, ki je hkrati odgovor na enega od kolektivnih strahov – da se bojimo predati izkušnji, življenju. Ko zaupaš, te ni strah kazni za morebitne napake (kdor je aktiven, napake pač dela). In pojem zaupanja ima na ravni kolektivne zavesti seveda povsem drugačen naboj, kot pa ponižnost.
Pri vsem skupaj me seveda niti malo ne gane, da velik del duhovnih učiteljev propagira ponižnost. Zame gre za zastarel koncept, ki je bil v nekem obdobju primeren, danes pa ni več. Človeško znanje napreduje tako hitro, da je čas za zamenjavo nekaterih konceptov in je nesmiselno kokodakat o nekaterih stvareh, ki so navedene v tisočletja starih vedskih spisih (s poudarkom na “nekaterih” stvareh, saj marsikaj od tam še danes drži). Sicer pa je glavna zakonitost znanja, da se ves čas spreminja, te spremembe pa so vedno hitrejše. Francoski ekonomist G. Anderla je recimo izračunal, da se je v primerjavi z nivojem znanja iz začetka našega štetja le to podvojilo leta 1500, ponovno se je podvojilo leta 1750, leta 1900 pa naj bi se povečalo že za 8x, do leta 1960 za 32x in do leta 1973 za 128X. Francoski astrofizik J. Vallese pa je pred 20 leti ocenil, da se takratno človeško znanje podvoji vsakih 18 mesecev, danes pa je verjetno zadeva še hitrejša..