Reply To: pokvarjen po duši
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › pokvarjen po duši › Reply To: pokvarjen po duši
Robert Zupančičozelot wrote: Je lahko nekdo pokvarjen po duši? Včasih slišim izraz “ta je dober po duši” ali pa “ta je v duši pokvarjen”. Ali je to mogoče?
Izraz “človek je pokvarjen v dno duše” ipd., ni jemati dobesedno. Nekaj razlogov je navedla že Strelka, ko je omenjala, da takrat pojem duše še sploh ni bil pravilno definiran, obstaja pa tudi vrsta drugih razlogov za to. Menim, da se s tem izrazom želi povedati, da je človek GLOBINSKO, V OSNOVI pokvarjen. Duša je neke vrste osnova človeka, saj brez duše ni življenja, torej je v tem kontekstu lahko primeren izraz za nekaj GLOBINSKEGA, BAZIČNEGA. V tem pogledu pa je homo Sapiens vsekakor “pokvarjen”, tu ni dvoma! Pravzaprav šele duša “naredi” človeka v polnem pomenu besede. Na to razliko je opozarjal že Srečko Kosovel, ki je v eni svojih pesmi zapisal:
“Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.”
Hotel je povedati, da BREZDUŠNEŽ (človek, ki nima lastnosti, ki jih ima duša, to pa je dobrota, ljubezen itd.) ne rabi zlata,
ki človeka skvari, ker JE ŽE POKVARJEN. Človek z dušo (dobri) pa
ne rabi gnoja, ki je koristen, ker mu ne gre za nikakršne
koristi.
Takšna interpretacija se sklada tudi z Biblijskimi zapisi, kjer dušo enačijo kar s človekom kot bitjem. Kako bi sicer lahko dušo utopili, zažgali, ubili itd.? Včasih so v kronikah zapisovali na primer takole: “Sedem duš je bilo…”, torej sedem ljudi. Zaljubljenci iščejo “sorodno dušo”, pri čemer seveda mislijo na človeka, s katerim bi se pravljično ujemali (ljubezenske sanjarije) itd.
Človek je v svoji (biološki) osnovi žival, ki ima razum. Z njim
lahko tisto, kar delajo živali, bolj ali manj slučajno in nagonsko,
izpopolni in poveča do skrajnosti. Tu so vključene tako dobre kot slabe
stvari. Če človek tekom življenja išče povezavo z duhovno stranjo sebe, bo prevladalo v njem dobro, sicer pa nagonsko, torej slabo, hudobno in preračunljivo. Spomnimo se Kajna, ki je ubil lastnega brata… tako je že od začetka človekške zgodovine. Šele, ko človek prepusti “volan življenja” svojemu višjemu jazu in ga razvija skozi izkušnje, postane dober oz. vsaj začenja delovati v to smer.
ROBERT ZUPANČIČ