Reply To: pojem sprejemanja
CAELI wrote: Zofija povej, če odmisliš tisto kar piše v knjigah, kaj v tem kontekstu sploh pomeni biti odkritosrčen do sebe.
Ni mi jasno, zakaj ne bi bil odkrit do sebe, če si želiš nekega napredka? V mislih sem imela to, da takrat ko sem prakticirala ex2 nisem poznala ali mogoče razumela nekaterih stvari. Poleg tega, če bi bilo samo to, bi sama pogruntala. Te mtode nisem uporabljala že dolgo, zdaj me pa zanimajo izkušnje drugih. Ta komentar me spominja na nekatere knjige, kjer razen teorije ne razbereš nič konkretno uporabnega.
Men se pa zdi, da vsaka knjiga po svoje razlaga neko teorijo, ali bodi si na znanstveni način, na podlagi svojih izkušenj ali pa na podlagi tehnik itd……., vedno je prisotna neka teorija(pač teorija tega ali onega avtorja). Veš, jaz nisem kompetentna oseba, da bi ti govorila na podlagi knjig, sem jih premalo v življenju prebrala, tudi to tehniko, ki jo omenjaš nisem izvajala, zatorej res ne vem zakaj sem se sploh vmešala, saj ti izrecno sprašuješ po izkušnjah drugih, ki so ali pa delajo to določeno tehniko. No, jaz te izkušnje s to tehniko res nimam. Imam pa svoje izkušnje od katerih sem se veliko naučila, zato mi je to pohvala, ko si mi rekla, da te moj komentar spominja na nekatere knjige, kjer razen teorije ni nič uporabnega….juhuhu. Res nisem avtorica še nobene knjige ampak sem pa avtorica svojih izkušenj in mojega delovanja, se pravi, da moje izkušnje, moje besede, ki jih pišem iz sebe ven, so samo neka teorija in zatorej ni nič uporabnega kar ti razbereš. Ja verjamem ti, ker dokler časa človek to teorijo al pa to tehniko dejansko ne spravi v lajf, se pravi v delovanje tukaj in sedaj, je vse to, ta “duhovnost” samo ampak edino le teorija……Se pravi, da ko je človek odkritosrčen, se pravi, da je brez izgovorov kakršnih koli, po domač povedano, da se utaplja v lastnem “dreku”, vidi šele, da so vsi “problemi”, globlji ali pa plitki, v bistvu en sam problem in kaj je sedaj ta problem: ja mi sami( to ve vsak sam za sebe) ampak vsi smo pa sam ljudje, se pravi, da imamo vsi podobne probleme, plitve in pa globoke in, da jih vsi hranimo z našimi strahovi in tudi potem z neko namišljeno ljubeznijo(izgovor), ki jo pa vodijo naša prepričanja, odvisnosti, naši pridobljeni vzorci in naša samopomembnost, ki je, če mene prašaš zelo zahrbtna, ker se jo človek zelo težko zaveda itd…….Se mi zdi, da gre pri vsej tej stvari za dokoončno odločitev med strahom in ljubeznijo, le živeti je to treba in potem se res vse stvari nekako postavijo na svoje mesto, ker jih sam postavljaš in nisi več voden čez strah ali pa neko namišljeno ljubeznijo kolker v smislu:, ja saj je vse v redu, oooo kako lepo, ljubezen, ljubezen pošiljam……ne vem no, če je tuki kaj pristnega………Se mi zdi, da ko je človek dovolj odkritosrčen, iskren do sebe, da potlej tudi spozna odgovornost ampak ne to odgovornost, ki nam je vsem vcepljena v glavo, da hodi v službo in plačuj položnice, seveda tudi to, ampak jaz mislim na to odgovornost do sebe kot zavesti, bit človeka, kot resnično odgovornega Zemljana do Celote ampak v prvi vrsti do sebe, da človek resnično in odkritosrčno izraža svojo notranjo resničnost do sebe in s tem posledično do vsega drugega……ker kreatorji svojih dogodkov(problemov) smo mi ampak edino mi sami…..in, ko enkrat to poštekamo oz. živimo, there is no way back…….potlej se tudi teorije spreobrnejo v prakso……., ker človek vedno in povsod najde nekaj uporabnega kar lahko prenese v svoje življenje tukaj in sedaj, se pravi v večnost…….le videti je treba……….
