Reply To: Pasti na duhovni poti
[/QUOTE]Zjutraj vstanem in grem ven. Zunaj mraz, dež, sivina,.. nič “lepega” bi rekli naši vremenarji. Dež pada name in me zebe ko psa. Jaz pa takoj z veseljem v sebi: “hvala za to čudovito telo ki sem ga dobil v dar od Zemlje da lahko sploh izkusim mraz , veter, in mokroto. Hvala veter da pihaš. Kako bi bilo življenje pusto če nebi nikoli spoznal vetra. Kaj bi moja duša brez teh izkušenj..kaj bi sploh brez telesa. Hvala za telo in vesel sem ker me zebe. To sem si vedno želel izkusiti.” V tem dojemanju sveta se tako fajn znajdem da kar vriskam od veselja. Ko zagledam težke sive gmote na nebu rečem: ” voda na nebu blagoslavljam te. Kamorkoli padeš na zemlji ponesi moj blagoslov. Na vse ljudi, vse živali in rastline. Blagoslovi vse česar se dotakneš in odnesi svoj blagoslov v velike oceane. Veter raznesi oblake čimdlje da bo čimvečja površina zemlje dobila to energijo blagoslova” To začutim v sebi in dobim sam o sebi tako lepo samopodobo da sem zadovoljen ves dan. Ko bo naslednjič padal dež po vas lahko računate da je notri v kapljicah vode moj blagoslov in da vas mam rad.
Ozelot, kapo (pardon – ruto) dol, ce tole tudi iskreno zacutis.
Jaz pa hocem imeti vcasih mir, da se kopam v svojem bedu – brez slabe vesti. 
Ponavadi me presenetljivo osvezi.