Reply To: Pasti na duhovni poti
strelka wrote:
o kvantni fiziki vem bore malo..tako da , se strokovno ne bom pogovarjala
, to mislim vakum , o ničlni točki inp
Vakum : s tem sem daleč od nekih strokovnih izrazov opisala svoje sedemmesečno stanje, ko sem “staremu” rekla zbogom – nisem pa bila zmožna ubesediti, kaj/kakšno naj bi bilo “novo”… Takole za nazaj bi ocenila, da je šlo res za nekakšno bivanje v vakumu – od prej ničesar več, od kasneje pa še nič – kaj pa je to drugega kot vakum ???
strelka wrote:
sliši se kot ..da ko skreiraš novo realnost , ne živiš več tukaj …na zemlji
Oja, pa še kako na Zemlji. Tukaj in zdaj. Ampak res pa je, da je bila potrebna selitev – v delovno okolje, kjer priznavajo / živijo
(eni bolj, drugi manj 
) Enost telesa-duše-duha.
Za uradno javno medicinsko ustanovo pri nas še utopija, a ne? 
In ker je naslov teme PASTI NA DUHOVNI POTI , bi dodala naslednje: v “kreiranju” realnosti smo lahko močno neuspešni iz čisto preprostega razloga: ne, ker ne znamo ali ne zmoremo – ampak ker enostavno še ni “napočil NAŠ čas” (ki seveda nato vključuje tako znanje in sposobnost).
Vedi, da klinika, kjer sem sedaj zaposlena, stoji že skoraj stoletje – a z mojim 20 letnem filozofiranju o Življenju in Smrti sem bila svetlobna leta oddaljena od energij te klinike, da bi me lahko “potegnile vase” oziroma sem bivala s povsem drugo Frekvenco na povsem drugem Valu. Le kako naj bi potem iz ene realnosti prestopila v drugo? Kajti jaz bi temu rekla PRESTOP-SELITEV, ne pa kreiranje.
Kreiraš lahko kot soudeleženec – ne kot “nekdo od zunaj”. Ne moreš, na primer, kreirati obilja iz pomanjkanja, zdravja iz bolezni, ljubezni iz strahu, brezpogojnega iz pogojenega…
Tadeju bodo šli verjetno lasje pokonc – a omenila bom KARMIČNO DIAGNOSTIKO. Tokrat ne v smislu vpogleda v vzorce, temveč v smislu ustroja Biopolja.
Bistveno je sobivanje ter Brezpogojna Ljubezen in ne ego-trip posameznika. Kar je za nas lahko najboljše (z zemeljskimi očmi gledano),ni najboljše za naše Najvišje dobro.
In pogosto je bolj smiselno se ukvarjat z opustitvijo svojih želja in hkrati z brezpogojnim sprejemanjem svoje obstoječe realnosti. Kajti le-ta izraža našo potrebo (ne željo) v najvišjem smislu.
In ko to potrebo prerastemo, odpikamo, obkljukamo – ali ji vzamemo tako pozitivni kot negativni naboj – pride čas za želje (oz. nove potrebe )… Irena2013-04-10 16:10:57