Reply To: Pasja posla
Forum Duhovnost › Forumi › E-pogovori › Pasja posla › Reply To: Pasja posla
tadej pretnerAVATAR wrote: NE, nisem v temo brcnil…pes ti nedovoli da se mu približaš…ker bi ga ti potem svet dal na ketno ali zaprl noter…pes to ve…Nisi pa se vprašal zelo pomembnega vprašanja!…Ali pes sploh želi biti v tvoji družbi…ali te sprejema???…Razlog pa je tudi lahko, če je dolgo bil zaprt v zavetišču, da se zdaj hoče malo več gibati na prostem…s časom se bo mogoče umiril ali pa ne…ker je pač tak karakter…svobodnjak…S psom se malo bolj spoznajta, več časa bodita skupaj…določene stvari se uredijo sčasoma…
Stari, ful maš hecne včasih. Niti še nisi imel psa, o mojem pa veš le tisto, kar sem tule napisal, pa si že najbolj brihten. Cela zgodba je takšnale:
– Boštjana in njegovega bratca so nekje februarja 2008 našli zapuščena in sestradana v nekem gozdu blizu Kranja. Bila sta še povsem majhna. Že takrat sta morala imeti slabe izkušnje z ljudmi, saj sojoočitno ujeli tako, da so čeznju vrgli nekakšno plahto, potempa ju zbasali v avto (to sklepam po tem, da se je v začetku Boštjan vedno ustrašil, če sem dvignil recimo majico, v avto pa še danes noče) in peljali v Horjulsko zavetišče, prvo,kar so tamnaredili, pa je bilo, da so jima odrezali jajca. Od tam sem ga vzel konec marca 2008 in bil je tako prestrašen, da se je vedno skril, kadar je prišel kdo na obisk. Sedaj se oddrugih približa le tistim, ki sopri meni pogosto. Spuščen je ves čas – odkar ga imam, močno dvomim, da je bil vsega skupaj privezan 20 ur. Jepaposeben – blazno rad vidi, da kam greva (recimo v gozd), a to je videti tako, da on špona po gozdu po svoje in ga pretežno sploh ne vidim. Je pa v relativni bližini, tako da razmeroma hitro pride, ko ga pokličem. Z mački se šteka (dve mački greta občasno k njemu spat), ampak deluje tko, kot ljudje, ki imajo katero od tistih fobij, pri katerih ti dajejo gotovost le razmere, ki so takšne, da lahko kadarkoli greš – zato ga čez dan načeloma ne spraviš noter. Pa tudi če sem zunaj, nima navade, da bi visel ob meni – spravi se na travnik nad hišo, kjer je visoko in ima nadzor nad okolico. Potrebo po crkljanju pa pokaže le neposredno po tem, ko se nažre. Pa tudi to, semi zdi, iz hvaležnosti – v začetku se je ponavadi nažrl, potemprišel k meni, mi dal glavo na koleno in rignil – no zdaj je pa rigati nehal, se pa hoče božat.
U glavnem, totalno druga zgodba, kot pokojni Pavle, ki pa se me je tako držal, da mi ga nebi bilo imeti na vrvici niti če bi šetala po Ljubljani.