Reply To: OSHO
Sabina wrote: Še nekaj iz pred kratkim v slovenščino prevedene Oshojeve knjige:
‘Ne gre za to, da morate biti sočutni. Ne. V stanju meditacije ste sočutje. Sočutje je toplo kakor strast, zato sta ti dve besedi povezani (v ang. passion, compassion, op. prev.). Zelo strastno je, vendar ta strast nima naslovnika in ne išče nikakršnega povračila. Ves proces je postal natanko obraten. Najprej ste nekje iskali nekaj strasti. Zdaj ste jo našli in jo izražate. Strast je iskanje sreče, sočutje pa je izražanje sreče. Vendar pa je strastno, toplo je. In razumeti morate, da je tako zato, ker v sebi nosi paradoks.Veličastnejša kot je stvar, bolj je paradoksalna. Meditacija in sočutje sodita na enega višjih, na najvišji vršac. Zato v sebi zagotovo skrivata paradoks.
Paradoks je v tem, da je človek meditacije zelo hladnokrven, ni razgret. Hladen je in hkrati topel, ne vroč. Strast je vroča, skoraj že vročična. Ima povišano temperaturo. Sočutje pa je hladnokrvno, a toplo, izreka dobrodošlico in je sprejemajoče, z veseljem daje, pripravljeno je deliti, čaka, da bo dajalo. Če se človek meditacije ohladi, je zgrešil. Potem je samo človek zatiranja. Če zatirate svojo strast, boste postali hladni. Tako, je postalo vse človeštvo hladno, saj je bila strast v vsakomer zatrta.
Od samega otroštva je bila vaša strast pohabljena in zatirana. Kadar koli ste začeli postajati strastni, je bil tam zmeraj nekdo- mama, oče, učitelj, policija-, ki je nemudoma postal sumničav. Vaši strasti so pristrigli krila in jo zatrli: ‘Ne stori tega!’ Nemudoma ste se zaprli vase. In postopoma ste se naučili, da je za preživetje nujno poslušati ljudi okoli sebe. Varnejše je.Kaj torej storiti? Kaj naj bi storil otrok, ko začuti strast, ko se počuti polnega energije in si želi skakati, teči ter plesati, njegov oče pa prebira časopis? Nič pametnega ni v njem, a njegov oče ga prebira in je zelo pomemben človek, saj je glava družine. Kaj storiti? Otrok počne nekaj res veličastnega. V njem je bog, ki je pripravljen plesati. Vendar pa oče prebira časopis, zato mora biti vse tiho. Otrok ne more plesati, teči in vpiti.Svojo energijo bo zatrl. Poskušal bo biti hladen, zbran, nadzorovan. Nadzor je zavzel mesto najvišje vrednote, v resnici pa nima nikakršne vrednosti. Nadzorovana oseba je mrtva oseba. Nadzorovana oseba ni nujno dosciplinirana oseba. Disciplina je nekaj čisto drugačnega. Disciplina izhaja iz zavedanja, nadzor pa iz strahu. Ljudje okoli vas so močnejši od vas, lahko vas kaznujejo, lahko vas uničijo. Vso moč nadzora imajo. Lahko vas spridijo in zatrejo. Zato mora otrok postati diplmatski.’…Sedaj pa moram vrnit knjigo
Ker gre v temle insertu (tudi) za strast, ponovno objavljam svoje razmišljanje o strasti, ki je že nekje na tem forumu, a nimam pojma kje:
RAZMIŠLJANJE
O STRASTI
Pri
človekovih čustvenih zaznavah običajno govorimo o dveh ravneh:
– Prva
je polarna in se dogaja prek filtra dobro/slabo, ki nastane na osnovi
naučenega in izkustveno.
Govorimo
o čustvenih zaznavah na ravni druge čakre.
– Druga
raven je povezana s popolno odprtostjo srca in primerno
uravnoteženostjo prvih treh čaker. Ko je srce odprto, ti za
prijetne občutke niso potrebni zunanji stimulansi, popolnoma si
odprt izkušnjam in jih dojemaš brez filtrov. Ta raven nima
polarnega nasprotje in je eden glavnih ciljev duhovne rasti. Na tej
ravni imamo tudi največjo sposobnost fizične manifestacije.
Strast
torej ni ena višjih duhovnih kvalitet, saj ima svoje polarno
nasprotje – apatijo. Seveda je moč med takšnimi in drugačnimi
definicijami apatije najti tudi takšne, ki apatijo obravnavajo kot
kvaliteto, ampak sam apatijo razumem kot čustveno topost in
nezainteresiranost. A kljub temu, da strast ne uvrščam k višjim
duhovnim kvalitetam, je iz nje zraslo kup največjih del v različnih
segmentih umetnosti.
Kaj
torej strast sploh je?
Živimo
v več dimenzijski realnosti (materialna, eterična, astralna,
duhovna) in izpolnjeno življenje po materialnih in duhovnih
kriterijih »zahteva« del zavestnosti tudi v vseh drugih dimenzijah,
ne le v materialni. Strast razumem kot čustveni naboj, ki vseh teh
ravni ne zajema, ampak je včasih usmerjen v fizično in ignorira
višje energijske svetove, včasih pa v višje svetove in ignorira
fizično (recimo umetnik, ki je tako zelo v tistem, kar počne, da
pozabi na skrb za fizično telo).
Strast
je največkrat povezana z enim ali več motivacijskimi gibali
materialnega sveta, ki so potreba, dolžnost in želja. Ker pa je
povezana tudi s predajo objektu ali subjektu, na katerega se nanaša,
zahteva odločnost, ki je sama po sebi čutna, in ustrezno osebno
vrednotenje, ki ti omogoča, da se čutnemu toku prepustiš, ne pa da
ga skušaš usmerjaš z mentalnim nadzorovanjem, ki ga vodi v »smrt«.
Strast
se lahko nanaša na več življenjskih področij; zelo pogosto jo
povezujemo s seksom. Na tej ravni gre za odprtost do telesnosti in
odprtost do partnerja v segmentu telesnosti (drugi segmenti niso
primarni). Za razliko od tantričnega seksa, ki zaobjema tudi druge
dimenzije bivanja, je torej usmerjen na čisto telesnost. Strasten
seks imajo torej načeloma lahko tudi tisti, ki so s seksom zasvojeni
in prek njega izražajo goli seksualni drive, bolj rafiniranih čustev
pa niti niso sposobni doživljati ali pa se jih bojijo.
Strast
v drugih življenjskih segmentih je povezana s popolno identifikacijo
s poljem realnosti, na katerega se nanaša, nikakor pa ne z
razširjeno zavestnostjo. Za razliko od zavestnosti, ki je splošna
odprtost in pretočnost …, ustvarja v telesu določeno tenzijo in
je zaprta do vseh drugih realnosti, razen do tiste, na katero se
nanaša. To seveda ni mišljeno a-priori negativno. Strasten je lahko
recimo predavatelj. Ko predava strastno, pade v polje tistega, o
čemur predava in postane dober prenosnik koncepta tega polja. Druga
plat tega stanja pa je, da so takšni predavatelji najpogosteje sila
identificirani s tistim, o čemer predavajo in razmeroma zaprti do
drugačnih pogledov, poleg tega pa so sicer med predavanjem v stiku z
energijskim nabojem tistega, o čemer predavajo in ga sevajo navzven,
vendar pa so običajno po predavanju izčrpani. Oboje seveda nima
prave povezave z zavestnostjo ki je delovanje izven identifikacij in
v stiku z univerzalno energijo, ne pa z energijo določenih polj, ki
ti jo sicer nekaj dajejo, a istočasno veliko več tudi vzamejo. Zato
je pravzaprav popolnoma logično, da strastni ljudje občasno
izkušajo tudi drugi pol strastnosti – apatijo.
Če sem
do sedaj v zvezi s strastjo govoril zgolj o delovanju v znanih,
manifestiranih poljih realnosti, pa je strast v umetnosti najtesneje
povezana z inspiracijskim segmentom, torej s polji, ki še niso
manifestirana, a jih manifestira umetnikova strastna predaja
umetniški kreaciji. Lahko izhaja iz ranjenega srca, lahko iz
odprtosti srca določenim življenjskim segmentom, precej pogosteje
pa iz psiholoških vsebin podzavesti, ki nimajo veze z odprtim
srcem. A spet gre za polarni segment, ki umetniku daje občutek
izpolnjenosti v njegovem ustvarjanju, drugi pol pa se kaže v občasni
izčrpanosti, ustvarjalnih krizah, neurejenem in kaotičnem življenju
ipd.
Ko
govorimo o strasti v kreiranju materialne realnosti, je običajno
omejena na »uspešne« manifestacije pogojenega uma, ki imajo svoj
nasprotni pol. Če so usmerjene na materialno, običajno niso
inspiracijske (to sicer ni pravilo), ampak so usmerjene na
realizacijo idej pogojenega uma, ki je identificiran s tisoč stvarmi
in običajno sila daleč od tistega, kar v resnici smo. Strastnost v
manifestaciji sicer običajno prinaša določene rezultate, a vedno
se manifestira tudi drugi pol (recimo uspeš kot podjetnik, a ti
posel potem jemlje toliko energije, da zboliš).
Razliko
med povprečnim, strastnim in ozaveščenim človekom bi morda lahko
opredelili takole:
–
Pozornost povprečnega človeka je vezana na kup obveznosti, stvari,
ki ga zanimajo, skratka, usmerjena je navzven in zelo razcepljena. V
nobenem življenjskem segmentu je nima dovolj, da bi v njem uspel.
-Pozornost
strastnega človeka je ujeta in ekstremno fokusirana na določene
segmente življenja, s katerimi je identificiran, ostali segmenti pa
se mu ne zdijo pomembni in jih zanemarja. Strastnost v sebi prepozna
kot silo, ki ga vodi proti cilju, ne glede na morebitne ovire.
-Ozaveščen
človek ima pozornost/zavestnost usmerjeno navznoter, kar mu omogoča
spoj fizičnega z višjimi dimenzijami, posledica tega pa je
življenje brez močnih turbulenc in pretresov. V različnih poljih
realnosti sicer deluje, a z njimi ni identificiran.