Reply To: Nova Doba
strelka wrote:
No ja vsak po svoje ..
Sem pričakovala razlago skozi duhovna usta.
Vidiš ..znanstvenik , včasih so mu pa rekli tudi okultist ,
je pa to kar je doživljal-doživlja želel tudi dokazat zakaj je to doživel …To so lahko tudi današnji fiziki, matematiki , tudi kemiki
..ja …Ki neke zadeve , ki so še nedokazljive želijo dokazat …jih
okaraktirizirat …Večja avantura ..kot pa nekaj filozofirat …
.
Zato meni take razlage brez repa in glave niso všeč.
. Zato se prepoznam v svoji razlagi zgoraj tudi pri temle (le kdo se pa ne?) Okultna pot (isti vir)
Okultizem je pojem, ki označuje nauk o skritih, v znanosti še nepriznanih, dejstvih narave. Kaj pa je to – skrito?
Človek je dvojno bitje. Ima svojo zunanjo plat, ki jo tvorijo fizično in bioenergijsko telo, duševnost ter razum. Gre za polje naših običajnih izkušenj, ki ga kot celoto imenujemo osebnost. Spoznava jo znanost, čeprav ji zares še ni prišla do dna. Druga, skrita plat pa se tiče tistega, kar je onkraj osebnosti, a je hkrati temelj za njen obstoj. Gre za notranje duhovno jedro, ki je vir plemenitih potencialov v človeku kot so sočutje, razumevanje, pravičnost, hkrati pa daje moč zavedanja in bivanja nasploh.
Če izhajamo iz opisanega, lahko na okultnost gledamo z dveh zornih kotov. Prvi je zelo širok in zajema vsakršno zanimanje za reči, ki jih znanost ne pozna. V tem primeru je okultist vsakdo, ki se ukvarja s še neraziskanimi, nerazložljivimi področji in fenomeni osebnosti (npr. sposobnost bioenergijskega zdravljenja, jasnovidnost, telepatija .). Okultizem nam torej najpogosteje pomeni raziskovanje nefizikalnih pojavov.
Če pa na okultnost gledamo kot na nauk o notranjem (onkraj osebnosti), se slika spremeni. Čeprav ne poznamo vseh skritih kotičkov in načinov delovanja sveta naših misli, čustev, občutkov, vendarle tvorijo našo običajno izkušnjo, saj se jih ves čas zavedamo. Pravi okultizem je potemtakem nauk, ki se tiče notranjega, skritega nadzavestnega življenja in njegovega izražanja navzven. Ali drugače: tiče se duhovne poti.
Okultna pot je torej pot vedenja, poglabljanja razumevanja. Za razliko od mistične, ta pot gradi na razumu. A ne na kakršnemkoli razumu, temveč na kultiviranem, umirjenem, oplemenitenem in razsvetljenem razumu. Okultist se zaveda resničnosti reka iz Dhammapade: “Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje.”
V meditaciji želi popotnik na tej poti, enako kot mistik, spoznati božansko naravo, vendar je njegov pristop drugačen. Razuma ne zaobide, temveč ga poskuša čimbolj umiriti, prečistiti, da bo lahko zrcalil in prevajal impulze z višjih, duhovnih ravni. V meditacijo vključuje moment volje – sam je gonilo meditaciji in ne čaka na notranjo milost. Z vsakim korakom meditacije dosega določeno stanje; vsak korak ima točno določen namen in pripelje do določenega cilja. Okultist poskuša spoznati notranjo, božansko naravo povsod, ne zgolj v sebi (čeprav je to temelj). V vsem, kar se nahaja okoli njega samega, poskuša prepoznati, videti in spoštovati iskro notranjega življenja. Trudi se videti onkraj oblike. Uči se samostojno prepoznavati in obvladovati zakonitosti, ki so za pojavnim življenjem, trudi se razumeti dogajanje. Povezuje razumevanje z intuitivnimi prebliski in neposrednimi meditativnimi izkušnjami.
Okultist je vsakdo, ki se zavestno trudi spoznati tisto, kar presega fizično telo in bioeneregijsko raven, čustva in misli; spoznati tisto, kar je v ozadju, kar je temelj vsega pojavnega. Odkriti skuša tudi skrite zakonitosti osebnosti, vendar le z namenom omogočiti duhu, da zaživi in se izrazi v življenju. Svoja spoznanja dejavno vključuje v življenje in s tem vpliva nanj, ga spreminja ter plemeniti.