Reply To: Nova Doba
glas wrote: Le ko pri sebi vsak prečisti svoj odnos do ženske in moške energije, ko pride do izvornega namena obeh, komaj takrat se začne odpirati nov svet pred njim..
Dober članek na to temo, lahko tudi v pomoč pri razumevanju naših izvornih energij
Meni je pri vsem skupaj manjkal kontekst oz. sem članek dojela kot fragment nečesa širšega. Danes sem se malo bolj poglobila v “zadevo Boginja” in sem iz nekaj člankov – različnih pogledov in stališč sestavila svoje besedilo. Vprašanja na to temo se mi vlečejo še iz Avatarjevih časov in njegovega predloga o branju Kezelejeve knjige Povratak boginje. Simpatično napisano, vendar … , še vedno mi je manjkala predvsem povezava z mojim vsakdanjikom.
Normal
0
21
false
false
false
MicrosoftInternetExplorer4
Izvor Boginje in širši kontekst
Čaščenje Boginje sega desetine tisoč let nazaj, verjetno v
Atlantido. Njen kult so gojila že neolitska ljudstva, spreminjala se je samo
njegova oblika. Iz Anatolije in Sirije se je prenesel v Sumerijo, kjer je o
spomladanskem enakonočju, Sumerskem novem letu, potekala božanska poroka, ki je
omogočila nadaljevanje življenja v novem letu. Njen blagoslov je prežel zemljo.
Obred je vseboval čaščenje božanske narave spolnosti. Božanska poroka se je
zgodila v templju, in sicer med kraljem in svečenico. Visoka svečenica
Nin.Dingir ali »Gospa, ki je Boginja« je med obredom kanalizirala energijo
Boginje in kralju predala moč, da je lahko vladal eno leto. Blagoslov je
predala tudi zemlji, da je lahko obilno obrodila. Obred se je ohranil v Babilonu
in bil v Grčiji poznan kot sveta združitev. V Sumeriji je bila spolnost
prepoznana kot del božanskega zakona, ki je vladal kozmosu od njegovega
nastanka dalje. Svečenice Boginje so bile nosilke tega zakona in njihova strast
je imela moč transformacije. Dva tisoč let pred našim štetjem so svečenice
začele izgubljati svoj pomen, saj so začela prevladovati patriarhalna moška
božanstva. Svečenice so se začele razslojevati v kaste. Iz kaste višjih
svečenic je bila vsako leto ena izbrana za obred božanske poroke. Srednja kasta
so bile device, ki so med obredno združitvijo svojo strast podarile moškim.
Nižja kasta so bile plesalke, glasbenice in pevke, ki so plesale ples
rodovitnosti in čutnosti Boginje (danes trebušni ples). V Asiriji in Babilonu
so se svečenice Boginje imenovale ishtartu. Boginja Ištar je bila boginja
ljubezni, spolnosti in vojne. Njihova spolnost je pripadala Boginji in v njeno
čast so se predajale svečenikom. V tem niso videli združitve dveh ljudi, temveč
združitev Boginje in Boga ter skozi spolni odnos doseganje stanje božanske
zavesti. Svečenice so zaradi stika z Boginjo imele zdravilne in magične moči. V
nekaterih templjih so se združevale tudi s častilci, ki so iskali združitev z
Boginjo (obnova življenjske energije, transcendentalna duhovna izkušnja).
Ponekod so lahko šle v tempelj za določeno obdobje čisto navadne ženske, h
katerim so moški hodili po strast in ljubezen Boginje. Podobno je veljalo tudi
za ženske pred poroko. Podoben običaj so imeli Feničani, kjer so se ženske na
Veliko noč (Easter) predajale tujcem v čast Boginje). Posebno poglavje je bila
minojska kultura (Kreta), ki je bila v celoti prežeta z energijo Boginje. V
celinski Grčiji je v 13. st.
p.n.š. so tempelj boginje Artemide spremenili v Apolonov tempelj. To je bil začetek
konca čaščenja Boginje.
V Egiptu so Boginjo častili v templjih boginje Isis.
Čaščenje Boginje je prepovedal Ehnaton, ki je uvedel čaščenje boga Atona.
Pripadniki patriarhalnih religij so sveto spolnost označili za prostitucijo,
častilci Boginje pa so označili za pogane. Čaščenje Boginje se je nadaljevalo
na Cipru, kjer so feničansko boginjo Astarte spremenili v Afrodito. Dionizove
svečenice so ob vinu in orgijah dosegale stanje zavesti, pri katerem se je duše
osvobodila telesa in dobila uvid v razsvetljenje (v Rimu bakhantke). Templje
Boginje je v 4. st. našega stoletja
najprej zaprl Konstantin, leta 630 pa je kipe Boginje v Meki prepovedal
Mohamed.
V Indiji se je čaščenje Boginje ohranilo v obliki tradicije
davadasi. Dekleta, ki so se poročila z božanstvom so živela v templjih. Izučena
so bila v raznih umetnostih in hindujskih obrednih tantričnih praksah. Vse
skupaj se je izrodilo v prostitucijo.
V islamskem svetu se je čaščenje Boginje odvijalo pod
okriljem Saladina, ki je na dvoru zbiral sufije, kabalistke, astrologe, tantrike,
okultiste ipd. Križarji, ki so takrat vdrli v Palestino, so v Evropo poleg
trebušnih plesalk pripeljali tudi svečenice Boginje. Slednje so v Evropi
sprožile trubadursko gibanje, katerega rezultat je bila leta 1231 inkvizicija
(Španija), ki je v naslednjih stoletjih mučila in umorila na milijone častilk
Boginje. V 15. in
16. stoletju so imeli v toskanskih gozdovih skrivne obrede čaščenja Boginje.
Podobno je bilo v Benetkeh. Član ene takih skrivnih okultnih združb, ki so
častile Boginjo je bil Casanova.
Povezava s tukaj in sedaj
Danes se je čaščenje Boginje
prebudilo s porastom neopoganskega gibanja Wicca. Prebujanje energij
Boginje se kaže v glavnem kot porast zavedanja o obstoju univerzalnega ženskega
principa. Neopogansko gibanje se je začelo 1951 v Angliji (odpravljen zadnji
zakon o čarovništvu) in se širilo na Islandijo, Irsko in v ZDA. Na svetih
mestih (Avebury, Glastonbury in Stonehenge) so obudili stare običaje – gibanje
wicca, ki ima korenine v starih verstvih. Gre za verovanje narave; povezano je
s plodnostjo in rodovitnostjo, ki priznava ženski in moški princip. Bog in
Boginja stojita drug ob drugem in nihče ni superioren drugemu. Osnovno načelo
gibanja: »Stori, kar te je volja, če s svojimi dejanji ne škoduješ nikomer.« Leta
1987 je bila na to temo izdana knjiga Velika kozmična mati, Ponovno odkrivanje
religij zemlje, avtoric Barbare Mor in Monice Sjőő, ki govori o ponovnem vzponu
Boginje po dolgem obdobju patriarhalne družbe.
Razpon razumevanja tega gibanja je zelo širok. V glavnem gre
za tradicijo, ki živi, se spreminja, kreira jo okolje in ljudje. Poudarek je na
tem, da se zavedno ali nezavedno vrti okoli ciklusov – naravnih, življenjskih,
letnih, ki so prikazani s kolesom življenja (letni ciklusi, ciklusi lune,
sonca, mesečni ciklusi). Če znamo opazovati in se držati teh ciklusov, ki
vplivajo na naše počutje, se lahko izognemo neprijetnostim. Postanemo bolj
senzitivni in intuitivni.
Kolo življenja je uporabljala večina nemonoteističnih religij.
Izhodišče je krog kot simbol enosti, praznine ali kot pravijo nekateri Prvo
Počelo. Krog najdemo v naravi (sonce, mesec, šarenica …) in obstaja neodvisno
od človeške misli. Predstavlja Boginjo oz. moč ženske energije in je hkrati
simbol Boga (Hermes Trismegistus: Bog je krog, čigar center je vsepovsod in
čigar oboda ni nikjer), ki vsebuje predstavo celostnosti, neskončnosti,
večnosti, brezčasnosti, popolnosti. Krog na simboličen način združuje naša
individualna življenja z življenjem planeta, ki je naš gostitelj. Dan Jezusovega
rojstva ni naključno umeščen v čas zimskega obrata, saj je to čas, ko se po
najdaljši noči v letu ponovno rodi sonce. Staro umre in rodi se novo, ki
začenja nov krog. Pitagora je predlagal, da se krog človekovega življenja
razdeli na 4 krat po 20 let, Agripa pa na 21 let.
Neopogansko gibanje je upor proti patriarhalni in
hierarhični instituciji (RKC), ki pričakuje slepo pokorščino in sledenje v
nasprotju s starodavnimni religijami, ki imajo organsko formo (rast, spremembe,
povezanost, svoboda). Vsak naj sledi svoji duhovni poti oz. to, da smo vsi
enaki ni preveč uporabno. Zelo dobra je primerjava z naravo in njeno
raznolikostjo: vsak list je drugačen, individualen, vendar je del drevesa in od
njega odvisen. Drevo ga potrebuje in potrebuje tudi ostale liste, zato da lahko
diha.
Boginja in Nova Doba
Sir George Trevelyan, ki ga mnogi smatrajo za začetnika Nove
Dobe, govori o bitki med silami svetlobe in teme na kozmičnem in človeškem
nivoju. Omenja bitko, ki jo vodi Kristus z Arhangelom Mihaelom, »morilcem
zmajev«, kjer zmaj predstavlja temo oz. podzemlje – energijo Boginje
zemeljskega zmaja. Poveličuje svetlobo. Boginja
je v mnogih kulturah povezana s kačo ali zmajem (zmajeve črte???). Bitka moških,
patriarhalnih »sil luči«, ki nad »Njo« dobijo premoč se odraža v zgodbah o
Adamu in Evi, Ateni in Zeusu, Apolonu in Gaii … Apolon je ukazal: »Zgnij tukaj
in zdaj, na tej zemlji, ki hrani ljudi …sveta moč sonca je strohnela
zemeljskega zmaja (Delfi = razpadati). Apolon je v resnici poskušal najti mir in
čistost uma.
Prispodoba z naravo: v jeseni in pozimi razpada vse okoli
nas (najbolj osramočen del aspekta Boginje), vendar … brez razpadanja ni
ponovnega rojstva. Razpadanje je transformacija in magično delovanje zemlje.
Monoteistična verstva skušajo odvrniti pozornost od razpadanja in smrti;
obljubljajo večno življenje v nebesih; poskušajo uničiti povezavo z zemljo in
njenimi cikli – zapuščanje zemlje je korak, ki nas odzemljuje. Posledično nas
tudi New Age (glej besedilo od zgornjega Jurija) oddaljuje od zemlje in
Boginje, vsaj v tistem segmentu, ki svetlobo postavlja nad temo. New Age na
začetku baje sploh ni priznaval Boginje. Danes poudarja energije luči in
ljubezni (ki jo najdemo v luči) napram temi njenega podzemlja in s tem
vzpodbuja dualnost. Ne moremo imeti samo tistega, kar nam je všeč, je prijetno,
lahkotno. S tem se oslabimo; vsaj pri meni je tako.
Podoba Boginje ali tisto, kar me moti
Ljudje smo vizualna bitja in povezavo z Boginjo najdemo v simbolih in podobah. Boginja ostaja večno mlada. Halo??? Jaz se staram, vsi se
staramo. Boginjo se po mojem mnenju predstavlja precej stereotipno. Ko pomislim
na Boginjo, mi pride na misel najprej Wilendorfska Venera, sledi francoska Sheela
na gig in nato Rubensove gospe z močnimi boki, prikladnimi za rojevanje. O
rdečelaski z bujnim oprsjem iz angelskih kart na sliki in v besedilu zgoraj v kolikor toliko resnih tekstih ni ne duha ne sluha, ko govorimo o
Boginji. Na spletni straneh, ki se ukvarjajo žensko tematiko in se pri tem
opirajo na Boginjo, je le-ta prikazana kot lepa, mlada, suha, dolgolasa, belopolta,
prijazna; podobno velja za tiste gospe v menopazi, samo barva las je druga in
poudarjenih nekaj gubic, ki nakazujejo modrost. Boginji se dela krivica. Po mojem mnenju ima Boginja več
podob in naučiti se jo moramo sprejeti v vseh njenih podobah; tudi zgubano,
brezzobo, utrujeno od dela …saj gre v končni fazi za več kot žensko … naravo,
ki ni vedno prijazna, zemljo, dušo …
Tisto, kar me moti pri vsej stvari je neupoštevanje
dejstva, da se je spremenila narava in hkrati z njo tudi ljudje ali pa obratno (vprašanje kura jajce).
S tem mislim na to, da ima pri nas vsak šesti par problem z zanositvijo,
zdravstvenih problemov je zaradi načina življenja čedalje več ipd. Naravni
cikli so v osnovi porušeni, zato se mi postavi vprašanje, kako lahko kot
posameznik ujameš naravni ritem, če zima ne dela, poletje ne funkcionira, prehodov
med letnimi časi skorajda ni, šefu ne moreš reči, da greš malo v šotor…. Verjetno
obstajajo tudi cikli, o katerih bolj malo vemo, ker smo muhe enodnevnice, ki se vedno znova rojevamo in vmes vse pozabimo.
st1:*{behavior:url(#ieooui) }
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Prima2014-12-25 19:08:08