Reply To: Nova Doba
Dva super prispevka 
Brada, Evropa ima te rada
Nikoli ni prepozno. Slovenija in Evropa sta
potrebovali dvanajst let, da sta moškemu v krilu podelili dvanajst točk,
simbolika, ki veliko pove. Sestre se leta 2002 na sončni stran Alp
nismo zgodile slučajno in prav nič zanemarljivo ni poudariti, da je bila
naša dežela že takrat napredna.
Vendar pa je
družba močna toliko, kot so močni njeni najšibkejši predstavniki, in ob
prebiranju portalov, poslušanju pogovornih oddaj z grozo ugotavljam, da
se še nismo povsem otresli predsodkov. Česar se Janezek nauči, to
Janezek zna, radi rečemo, a vse bolj spoznavam, da ima tale naš Janezek
amnezijo, nekakšno luknjo, že skoraj krater v spominu, saj se po zmagi
Conchite Wurst spet počuti ogroženega. “To je slabo za naše otroke …
posmeh vsem ženskam … bolno … cirkus … Evrovizija ni več to, kar
je nekoč bila …” Vem, siti ste že podobnih izjav, a to so zapisi vaših
sosedov, prijateljev, sodelavcev – Slovencev. Pred dvanajstimi leti sem
jih poslušal na svoj račun, danes jih znova prebiram. O strpnosti in
toleranci ne duha ne sluha. Tolaži me dejstvo, da se je feniks dvignil
nad uboge blodne duše, jih potrepljal po ramenih in prišepnil, da bo
morda čez dvanajst let bolje. Nekaterim ne bo nikoli, sploh tistim
staršem ne, ki se sprašujejo, kako otrokom razložiti, da je na odru
stric z brado v ženski obleki. Za vožnjo z avtomobilom potrebuješ izpit,
za starševstvo le plodne tri minutke. Problem ni v teti z brado, ampak v
nesposobnih, s fobijami prežetih mamicah in očetih, ki pljuvajo gnev na
javnih portalih, ker jih otroci sprašujejo, kaj je to travestit. O
prsatih Poljakinjah, ki so v soboto očiju dvignile moralo, verjetno ne
bo potrebno razlagati, zakaj sredi odra perejo plenice in opolzko
tlačijo skuto. Tudi tega ne, zakaj je sošolkina mama tako debela, zakaj
imajo sosedovi boljši avto, zakaj nekdo šepa, zakaj nimajo ta spodnji
nič dati v lonec. Ne, eksistenčnih problemov otrokom pač ne razlagamo,
pohujšala jih bo bradata Avstrijka. Ker je zapela o ljubezni, borbi za
pravico biti to, kar si, čeprav je ta zapisana v ustavi.
Bojda
je sramota za ženske tale brhka klobasica. Morda za tiste, ki jim
spomin seže le do hladilnika in so se vdale v usodo, da nikoli ne bodo
videti kot dolgonoge lepotice z naslovnic. Ne, drage moje, Conchita ne
žali nobenega spola, je iluzija moške in ženske energije, ki na
premišljen način trka na vašo slabo vest. Opominja vas, da je različnost
bogastvo in ne zlo. Pravi hudič se skriva v zaplankani podalpski buči, v
katero ne spraviš nič drugega kot alkoholne hlape. Ženskam ne gre v
glavo, da je lahko moški kljub bradi videti privlačnejši in bolj
ženstven od bioloških dam. Moške pa bega, ko se jim v polmraku prikaže
silhueta in razburka polje naslade, nato pa se prižgejo luči in pred
njimi stoji madam Wurst. Zdaj je že prepozno, klobasa je otrdela zaradi
moškega, in to z brado, za kar ga je potrebno kastrirati. Sami vendar
niso nič krivi, saj so zdravi heteroseksualci, očetje, možje. In tako že
v naslednjem hipu svoje frustracije izbruhajo na preklete pedre, bolne
ritopike, perverzne toplovodarje. Oni so krivi za vse zlo na tem svetu,
ta nagravžni evrosong pa piedestal za njihovo promocijo, za širjenje
tega ‘homo’ virusa. Vendar že Freud je ugotovil, da so predsodki
potlačene želje, ki se skrijejo v podzavest in butnejo na površje, ko se
počutijo ogrožene. Po domače, ko jih nekaj zrajca, se z vso agresijo
zoperstavijo temu dražljaju, ker je menda to družbeno nesprejemljivo,
sprevrženo.
In zdaj je Conchita kriva za vse te
zafrustrirane heteroseksualce, ki so na poti odraščanja morali
potlačiti svoje bistvo, ker so gor rasli v konzervi. Evrovizija je
idealni poligon za pomladansko čiščenje plesnive podzavesti, v katero si
ne upajo drezati, saj bi lahko iz nje padlo marsikaj, tudi kakšen
okostnjak.
Vsi ti kleni dedci dejansko komaj
čakajo na Evrovizijo, čeprav je to skregano z njihovim stališčem.
Festival kiča in homo ritmov je po njihovem mnenju bolj za stare mame,
tiste brez posluha in za poženščene tipe. A vsi omenjeni hetero mačoti
so z vsem na tekočem in poznajo bistvo Evrovizije bolje od mavričnih
oboževalcev. Čez noč se rodijo glasbeni virtuozi, ki pametujejo, kateri
komad je za tja in kateri ne. Nenadoma se v tem podalpskem kurniku
nagnete toliko pameti, da bi dejansko morali vsako leto zmagati. Toda ne
gre nam in ne gre, ker si ne upamo biti to, kar smo. Malce manj
hipokrizije in sprenevedanja, pa več srčnosti, podpore in dobre volje.
Želodec mi obrne, ko slišim, da Evrovizija ni več, kar je nekoč bila.
Kaj za vraga pa je bila? ESC (Eurovision song contest) je dokaz, da
zmorejo različne države stati na istem odru, da ni meja in da so te le v
naših glavah. Poglavitno pravilo so sicer zrušili, ko so uvedli
poljubno izbiro jezika, v katerem želimo prepevati, vendar je glasba
univerzalni jezik, ki nas združuje. Dobra ali slaba, to ni bistvo
Evrovizije. Tudi včasih so bili dobri in obupno slabi komadi ter
izvajalci. Scenski nastopi so bili vselej v ospredju, le v času
črno-bele televizije ne.
Evolucija, ljudje
božji, iz katere bi nekateri vzeli le tisto, kar jim godi, vse drugo
mora ostati, kot je nekoč bilo. In pri vsem pozabimo na zabavo, ta je
zlato pravilo! Slovenci moramo polemizirati, namesto da bi se krohotali,
ko zagledamo bradato žensko, kot so jih včasih videvali le v cirkusu.
Evrovizija je vendarle cirkus, kalejdoskop evropske glasbene tradicije,
ki stremi v prihodnost in daje upanje, da smo skupaj lahko močnejši. Žal
Slovenci radi špekuliramo in snujemo teorije zarote, vse je kuhinja,
vse vnaprej zrežirano. Mar ni logično, da bo sosed sosedu dal največ
točk?! Raje se vprašajte – namesto raznofobnih izpadov in kazanja s
prstom na druge -, zakaj nam sosedi ne dajo nobene?! Angleži in Francozi
se neznansko zabavajo ob gledanju ESC in četudi dajo daleč največ
denarja za njeno organizacijo, se pogosto uvrstijo pri repu finalistov.
Pa zaradi tega ne polnijo naslovnic z vprašanji, ali je sploh vredno
tekmovati, še posebej zdaj, ko je kriza. Kriza je v glavah in nobena
lobotomija nam ne more pomagati. Tudi strogi Rusi so premagali svoj
ponos in zarjavelo tradicijo ter dali Conchiti zgodovinskih pet točk.
Nam niti ene. Na začetku so na glas razmišljali, da bi njen nastop za
svoje državljane celo zatemnili, ker je v nasprotju z njihovo
nazadnjaško držo, in si s tem prislužili huronsko neodobravanje ter
žvižge. V posmeh Putinu je bila Wurstova kar tretja po ruskem
telefonskem glasovanju. Oni so šli naprej, nekateri Slovenci pa bodo
očitno rabili še dvanajst let. A kot smo Sestre dokazale, nikoli ni
prepozno.
Vir :Večer, avtor: Sestre
Bit će rata, kažu svi, al ja ću umrijeti od ljubavi
avtor: Katja Perat
Ne glede na to, kako si prizadevam, letošnjega tekmovanja za pesem Evrovizije ne morem misliti ločeno od Putinove moskovsko-sevastopolske fešte za dan zmage. Ne toliko zato, ker je spektakel pač spektakel in so bile tako https://www.youtube.com/watch?v=3tVOxxFc2QQ – veličastne grudi
poljskih tekmovalk v soboto kot strumen korak Putinove vojske na Rdečem
trgu dan prej na soroden način odraz narodove moči in njegovega
zdravja. Predvsem zato, ker oba opozarjata na to, kako čudni so nenadoma
postali časi, v katerih nam je dano živeti.
»To je praznik,« je rekel Putin v petek, »ko zmaguje vse
prežemajoča moč domoljubja, ko se vsi še posebej akutno zavedamo, kaj
pomeni biti predan domovini in kako pomembno je braniti njene interese.«
Oba sprevoda, moskovski in sevastopolski, sta bila spektakularna
vizualna potrditev njegovih besed, predvsem pa sta bila nekaj, česar v
21. stoletju nismo več vajeni. Še več, zdi se nam, da dan zmage
obeležuje prav zgodovinski trenutek, ki je vojaške parade tega kova za
vse večne čase pahnil na smetišče zgodovine. Vendar nas je Putin
prijazno opozoril, da smo se zmotili. Dan zmage, smo razumeli, je po
novem praznik moči, ki jo rodi enotnost. Praznik trdnega, gotovega
koraka in združene volje, praznik, ki individualne skrbi in strahove
pušča ob strani in vse naše namere veže v skupen cilj, za katerega je
skoraj odveč reči, da posvečuje vsa sredstva.
Dan kasneje je na Evrosongu zmagala https://www.youtube.com/watch?v=QRUIava4WRM – Conchita Wurst,
dama z brado. Princesa najbolj individualne vseh individualnosti, ki
uči, da tudi to, kar ti je ob rojstvu predlagala narava, ni pretirano
zavezujoče. Družabna omrežja in forumi raznih novičarskih strani so
pobesneli. Gejevski lobi ima v rokah vse niti, škarje, platno in kar je
še šivalnega pribora, z našo moralo je zdaj tudi uradno konec, Sodoma in
Gomora sta bili proti temu škandalu pičkin dim, Zahod pa je vnovič na
tem, da dokončno zaide. Oswald Spengler, vizionar, je že vedel, o čem govori:
»Kajti sama doba je postala vulgarna in večina ljudi ne ve, do
kakšne mere so okuženi sami. Pomanjkanje omike v parlamentu, splošno
nagnjenje k zapletanju v precej sumljive posle, če obetajo, da bodo
prinesli dobiček brez dela, jazz in zamorski plesi kot duhovni ventili v
vseh družbenih krogih, ženske, napleskane kot prostitutke, prizadevanja
pisateljev, da bi si priljubljenost zagotovili s smešenjem dobro
vzgojenih ljudi v svojih romanih in dramah ter slab okus, ki ga
izkazujejo celo plemstvo in stare vplivne rodbine, ko opuščajo vse
oblike družbenih omejitev in dolgoletnih navad: vse to dokazuje, da je
zdaj vulgarna raja tista, ki narekuje ritem.«
Bili so skratka časi, menijo Spengler, Putin in pisci spletnih
komentarjev, ko so bili možje možje in žene žene, časi jasnih in
razumljivih družbenih vlog, časi jasne in priostrene morale, ki je
izgotovljena čakala, da v težkih trenutkih poprimemo zanjo, časi
junakov, proti katerim se tudi najveličastnejši med nami zdijo kot
pokvečeni pritlikavci. Ti časi so minili in naša človeška dolžnost je,
da jih zase in zanamce priborimo nazaj. Vsak, ki kraljestvu bradatih
gospa in splošnega moralnega propada dopušča, da raste in se krepi, je
soodgovoren, če že ne kriv. Svet je razpadel v kaos in nekdo mora biti
poklican, da ga uredi.
Ne gre samo za Putina in ne gre samo za žolčne homofobe, ki se še
niso privadili dejstvu, da je Evrosong gejevska veselica brez primere.
Gre za to, da se je zadnja leta okrog nas komaj vidno okrepil svet
ljudi, ki odločno, agresivno in brezkompromisno verjamejo, da imajo
prav, da je ta prav enovit in ne dopušča možnosti za eksperimentiranje
in zdaj končno spet postaja očitno, kako globoko je brezno, ki zeva med
nami.
V času, v katerem se krepijo vojske in konservativna morala, ki
strumnega koraka in poenotene volje branijo imperije pred propadom, je
kronati Conchito Wurst za zmagovalko Evrosonga politično dejanje, ki
pristojnim sporoča, naj se jebejo s svojo enotnostjo, redom in
disciplino, saj imamo mi karneval. Kot je nekoč pel Boris Novković –
vojna bo, jaz pa bom umrl od ljubezni. Vi imate svoj prav, svoje tanke,
bombnike in letalonosilke, mi pa prekipevajoča srca in vso svobodo, da
vas pošljemo k vragu.
Nekaj na zgodbi o letošnjem Evrosongu me je spomnilo na Szienkiewiczevega Petronija Arbitra iz Quo vadis.
Morda je bil to lovorjev venec z glave Emme Marrone, morda splošno
vzdušje, da prepevamo medtem, ko gori Rim, ali da je doba norih cesarjev
ponovno v vzponu. Karkoli je že bilo, me je spomnilo na poslovilno
pismo, ki ga je Pertonij poslal Neronu, preden si je s svojo mlado
sužnjo sredi bučne zabave odprl žile in se umaknil s sveta živečih.
Takole je šlo:
»Lahko vam odpustim, da ste umorili svojo ženo in mati, požgali
naš ljubi Rim in zasvinjali našo lepo deželo s smradom svojih zločinov.
Nečesa pa vam ne morem odpustiti – dolgčasa ob poslušanju vaših verzov,
vaših drugorazrednih pesmi, vaših povprečnih predstav. Ostanite zvesti
svojim talentom, Neron – ubojem in požigom, izdajstvom in terorju.
Pohabljajte svoje podložnike, če jih morate; a z zadnjim dihom vas rotim
– ne pohabljate umetnosti. Zbogom in nikar več ne skladajte. Ustrahujte
ljudi, a ne dolgočasite jih, kot ste do smrti zdolgočasili svojega
prijatelja, rajnkega Gaja Petronija.«
Držite se politike, njenih spletk in miškulanc, držite se ribarjenja v
kalnem, počnite, kar vas je volja, samo umetnost nam za božjo voljo
pustite pri miru. In ja, v tem smislu je tudi Evrosong umetnost, tudi če
tri četrt sodelujočih skladb tri minute do obnemoglosti ponavlja piškav
refren v pomanjkljivi angleščini. Je karneval, veselica, prostor za
radost, ki ga je treba ubraniti pred umazanimi kremplji tistih, ki imajo
vedno prav.
Kar se je začelo v petek in doživelo svoj vrhunec v soboto, je v
nedeljo zjutraj dočakalo prisrčen epilog. Nekaj ažurnih ljudi na zidove
svojih Facebook profilov razobesilo spot za Laibachov nov hitič, ki sliši na ime https://www.youtube.com/watch?v=GOffk1G6OX8&feature=youtube_g_p – Eurovision.
»Europe is falling apart,« je golčal Jani na ozadju
zveriženih daljnovodnih stebrov, čez zaslon je vsake toliko utripnil
kateri od smrtnih grehov. Tudi Laibach razume: imperij, kot vedno,
razpada. Struktura se drobi, red se razpušča v kaos. Še sreča, da nas je
Igra prestolov naučila, da kaos ni brezno, marveč lestev.
Vzvod, priložnost, iz katere bomo vsi zapostavljeni vstali kot feniks iz
pepela v zmagovalnem komadu bradate princese Sissy, Conchite Wurst.