Reply To: Nostalgija
Nataša, Tadej
Prav odleglo mi je, da sem bila tokrat razumljiva in razumljena 
Jasno mi je, da potrebujemo mostove. Itak!
Ampak že nekajkrat sem izkusila (seveda z mojim karakterjem in načinom delovanja 
), da so tejle “mostovi” precej dolgi in ovinkasti. Je treba velik truda in discipline, da jih prehodiš, kaj šele prečkaš… In “napredek oz. rezultat”??? Ni primerljiv s kakšnim skokom “čez” brez mostu.
), da so tejle “mostovi” precej dolgi in ovinkasti. Je treba velik truda in discipline, da jih prehodiš, kaj šele prečkaš… In “napredek oz. rezultat”??? Ni primerljiv s kakšnim skokom “čez” brez mostu. Kot da se delam, da delam – namesto da bi napravila 
To pogrešam, po tem hrepenim, samo to “šteje”! Zaradi tega je življenje vredno živeti!
Ampak kaj, ko vse to “ne obstane” . Ne rečem, da ne gre v celični spomin (ali tudi iz njega izhaja), ampak vsakodnevno življenje s svojo rutino spet potegne (vsaj mene) v umsko-materialni svet, kjer pogosto še mosta ni najti…kaj šele skočiti.
Pa tako enostavno pravzaprav je – zakaj (spet) (in kar naprej) kompliciram?
Irena
(kaže, da imam potrebo nadoknadit velikonočno spoved 
)
)