Reply To: Nenavadni načini zdravljenja ;o)
Bradavice na koži so zdravili tako, da so vzeli sukanec in
nanj naredili toliko
vozlov, kolikor je bilo bradavic. Sukanec so nato zakopali v
zemljo pod kap. Ko je sukanec
strohnel, so izginile tudi bradavice.
Odrgnine po telesu so hitro minile, ce si je poškodovanec
polagal nanje jagodovo
listje ali obkladke z namiljenimi
krpami.
Puščanje krvi:
Pušcanje krvi s sekanjem žil je bilo ves cas prisotno v
Prekmurju. Imelo je dolocena
pravila. Najvažnejši sta bili starostna doba in cas pušcanja
krvi. Do sedemnajstega leta
starosti so pušcanje krvi odsvetovali, ker so menili, da s
tem mlad clovek izgubi moc.
Menili so, da je venepunkcija ugodna za izboljšanje vida,
bistrenje možganov, bolezni
želodca, dober sen in sploh ob visokem krvnem tlaku.
Najpogosteje so kri pušcali v
poletnih mesecih, prepovedano pa je bilo to poceti pozimi, v
ostrem mrazu. Prav tako ni
bilo priporocljivo, ce je bolezen trajala dalj casa, ce je šlo
za vnetje in po obilnih obrokih.
Pred venepunkcijo so morali biti bolniki dva dni v kopališcu
ali se ta cas doma kopati v
topli vodi, niso smeli piti vina in jesti mocnih, mastnih
jedi. Ljudje so bili prepricani, da
ima pušcanje krvi tudi druge prednosti: po njem so bili
razposajeni, niso se jezili in v
družini so se bolje razumeli.
Seveda je bila pomembna kolicina odvzete krvi: najvecja
dovoljena doza je bila
dva decilitra. Centri za pušcanje krvi so bili v kopališcih
in to delo so opravljali specialni
kopališcniki – padarji s posebnimi
napravami.
Popularno je bilo tudi nastavljanje pijavk. Nastavljali so
jih ljudje, ki so imeli
smisel za domace zdravljenje. Pijavke so pobirali po
mrtvicah Mure in drugih potokih
ter mlakah. V Prekmurju jih je bilo v izobilju. Dali so jih
v posode in jih hranili doma.
Pijavke so nastavljali pri glavobolu, visokem krvnem
pritisku, revmatizmu, zobobolu,
skratka, pri mnogih boleznih. Z njimi so si pomagali tudi pri
krcnih žilah in ranah na
nogah. Ko se je pijavka napila krvi, so jo potresli s
pepelom, tako da je odpadla. Potem
so jo izželi, kri je iztekla, položili
so jo nazaj v posodo, kjer je cakala na naslednjo žrtev.
Ko so koga bolela ušesa, si je moral vanje po kapljicah pušcati
sok iz netreska.
Namesto netreska so uporabljali tudi žganje in toplo olje,
ki so ga spušcali v uho prek konice toplega svedra. Pri mocnih bolecinah v ušesih
so poiskali mater dojnico, ki je
vbrizgala svoje mleko v bolece uho.
Bolne oci so izpirali s svojim lastnim urinom, uporabljali
so tudi trtni sok v
kapljicah. Dobili so ga tako, da so ob pomladnem rezu trte
nastavili na odrezane veje
steklenicke, v katere se je nacedil trtni sok. Uporabljali
so ga pri ocesnih vnetjih. Bolne
oci so si mazali tudi z medom in uporabljali obkladke s svežim
mlekom. Znano zdravilo
za vnete oci je še danes koprov
(kamilicni) caj za izpiranje. Ko se je pojavila na oceh siva
mrena, so si izpirali oci s sladkorno
vodo ali pa so si v oko trosili zdrobljen sladkor.
Vir:
http://www.muzejsem.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_10_zadravec_ljudsko.pdf