Reply To: Nebuloze 1,618
Forum Duhovnost › Forumi › E-pogovori › Nebuloze 1,618 › Reply To: Nebuloze 1,618
zlati rez wrote:
Ejga, Strelka, tisto zgodbico o kamnu pa le napiš, bi te prou lepo prosila…….
Izvoli….
POGOVOR S KAMNOM
Trkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri
hočem v tvojo notranjost,
se razgledati,
si s tabo napolniti pljuča.
»Pojdi stran« reče kamen.
»hermetično sem zaprt. Celo razbiti na koščke
ostanemo hermetično zaprti.
Celo v finem pesku
nikogar ne spustimo noter«
Trkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri.
Prihajam zgolj iz radovednosti,
ki jo lahko zadovolji le življenje.
Hočem se razgledati v tvoji palači
in nato obiskati še list in vodno kapljo.
Nimam mnogo časa za karkoli,
moja smrtnost naj te omehča.
»Jaz sem kamnit« reče kamen,
Zato ti moram resno odgovarjati.
Pojdi stran odtod.
Nimam ličnic , da bi se smejal.«
Trkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri.
Slišal sem, da so notri prazne dvorane,
ne obiskane in brezplodno lepe,
zapuščene in brez odmeva vsakršnega koraka.
Priznaj , da sam sebe ne poznaš.
»Ja, velike in prazne dvorane, »reče kamen.
»Samo brez prostora.
Lepe, nedvomno, ampak to presega tvoja nezadostna čutila.
Lahko me spoznaš, občutiš pa ne.
Celo svojo površino ti pomolim,
A moja notranjost ti obrača hrbet.
Trkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri.
Saj ne iščem v tebi večnega pribežališča.
Nisem nesrečen.
Nisem brezdomec.
Moj svet je vreden vrnitve.
Prihajam in odšel bi s praznimi rokami.
In kot dokaz, da sem resnično bil pri tebi
ne bom pokazal drugega, kot besede ,
katerim ne bo nihče verjel.
»Ne, ne prideš notri, » reče kamen.
»Nisi osmislil svojih dejanj.
In ničesar ni, kar bi to lahko nadomestilo.
Celo vsevedni pronicljiv pogled ti ne bo koristil.
Ne prideš notri, ne spustim te,
nisi osmislil tega kar počneš,
in od tega imaš le drobec, predstavo.«
Tkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri.
Ne morem čakati dva tisoč stoletij, preden me spustiš:«
»Če mi ne verjameš, » reče kamen
»Vprašaj list in slišal boš enako.
Vprašaj vodno kapljo, njen odgovor je ravno tak.
Nenazadnje lahko vprašaš tudi las na svoji glavi.
Smeh se je nabreknil nekje notri v meni,
gromozanski smeh, pa ne vem kako naj ga spustim ven.«
Trkam na vrata kamna.
»Jaz sem odpri!«
»Nimam vrat, » reče kamen..