Reply To: Nebuloze 1,618
Eh sam še tale ….pol pa Rezina prostor je tvoj
Kaj vidiš pred seboj?
Navaden, star lonec za kuhanje, ves obtolčen in črn od saj. Nad ognjem stoji v stari peči. V njem klokota voda in uhajajoča para mu stresa pokrov. V loncu vre voda. Kuha se meso s kostmi in še nekaj krompirjev. Kakor da nima za nas stari pisker nobenega pomena. Morda le to, da juha prijetno diši, da te opozarja na občutek lakote.
Toda jaz sem Indijanec.
Premišljam o preprostih rečeh: na primer o starem loncu. Kipeča voda v njem prihaja iz deževnega oblaka. Je prispodoba Neba.
Ogenj ima izvor v Soncu, ki nas greje – ljudi, živali, drevesa. Meso me spominja na štirinožna bitja, naše brate, živali, da se lahko hranimo in da lahko živimo. Para je podoba življenjskega diha. Bila je Voda; zdaj se dviga proti Nebu, postala bo oblak. Vse to je Sveto.
Če imam pred očmi ta lonec, si mislim, na kako preprost način skrbi zame Veliki Duh.
Mi pogosto razmišljamo o vsakdanjih rečeh. Po našem prepričanju imajo dušo. Svet okoli nas je poln simbolov. Iz njih razbiramo smisel življenja. Vi, belci, tako pravimo, ste napol slepi, ker ne vidite vsega. Mi vidimo marsikaj, česar vi že dalj časa ne opažate več. Lahko pa bi, če bi hoteli. Preveč ste zaposleni.
Indijanci živimo v svetu simbolov, v katerem je to, kar je vsakdanje, povezano z duhovnim.
Za vas so simboli le besede, izgovorjene ali zapisane v knjigah. Za nas so del narave, del nas samih – Zemlja, Sonce, Veter in Dež, Kamni, Drevesa, Živali, celo majhne kobilice in mravlje. Poskušamo jih razumeti; ne z glavo, ampak s srcem.
ZGODBA INDIJANCA