Reply To: MMS
S klorovem dioksidom ClO2 tuid klorirajo vodo..pa pravijo da ni fajn za organizem , samo vodo pa res dezinficira…
Normal
0
21
false
false
false
MicrosoftInternetExplorer4
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”;
mso-ansi-language:#0400;
mso-fareast-language:#0400;
mso-bidi-language:#0400;}
Klorov dioksid, klorit, klorat
Klorov dioksid
(ClO2) je reaktiven, rumeno zelen plin z vonjem po kloru (prag za vonj in okus je
0,4 mg/l). V vodni raztopini ga uporabljajo za dezinfekcijo pitne vode, v
industriji kot belilo celuloze, papirja, moke, olja itd. Čisti ClO2 eksplozivno
razpade, zato ga proizvajajo na mestu uporabe. Najpogosteje ga pridobivajo s
pomočjo solne kisline (HCl) in natrijevega klorita (NaClO2) ali solne kisline
in natrijevega klorata (NaClO3). Pri višji temperaturi vode manj hlapi kot klor
in bolje uničuje biofilm. Ne reagira z NH3, ne tvori trihalometanov (THM) ali
klorfenolov, ne oksidira bromida v bromat in bromoform; železo, mangan in
sulfide odstranjuje učinkoviteje kot klor. Rezidualni ClO2 je navzoč v
distribucijskem sistemu dlje kot klor ter je učinkovitejši kljub nižjim
koncentracijam. Uporaba ima tudi slabosti: ClO2 ni mogoče transportirati; v
vodi pod vplivom sončne svetlobe razpade; za uporabo mora biti motnost pitne
vode pod 1 NTU in pH pod 8; proizvedeni ClO2 lahko vsebuje nekaj prostega
klora, kar izniči prizadevanja, da bi preprečili nastanek THM. Ob uporabi se
kot stranski produkt pojavijo, zlasti v alkalnem okolju, kloriti, klorati in
kloridi (kloriti in klorati nastanejo tudi pri razgradnji raztopine natrijevega
hipoklorita zaradi staranja). Včasih opisujejo po uporabi, v vodi tuj vonj. Razlog,
ki omejuje širšo uporabo, je tudi višja cena.
Toksikološke
študije pri živalih kažejo, da povzroča ClO2 pri perinatalni izpostavljenosti
okvare v nevrološkem razvoju in poškodbe živčevja in posledično spremembe
vedenja; pri daljši izpostavljenosti lahko pride do zmanjšanega izločanja
ščitničnih hormonov. Za ClO2 ni podatkov o mutagenem, teratogenem ali karcinogenem
delovanju. Kloriti in klorati lahko povzročijo methemoglobinemijo in anemijo.
Po razvrstitvi Mednarodne agencije za raziskavo raka (IARC) sodi klorit v
skupino 3 (ni zadostnih dokazov za rakotvornost pri ljudeh).
Pravilnik o pitni
vodi ne določa mejnih vrednosti za ClO2, klorite in klorate. Svetovna
zdravstvena organizacija (SZO) je za klorit in za klorat izračunala dopustno koncentracija
0,7 mg/l za vsakega posebej. Koncentracije ClO2 niso določili zaradi njegovega
hitrega razpada in ker smernice za klorit in klorat ustrezno ščitijo pred
možnimi učinki ClO2. V Nemčiji je dopustna koncentracija ClO2 v pitni vodi 0,2
mg/l, dopustno doziranje pa 0,4 mg/l. V Veliki Britaniji je dopustna
koncentracija v pitni vodi, skupno za ClO2, klorit in klorat 0,5 mg/l, izraženo
kot ClO2. EPA (ZDA) določa, da maksimalna koncentracija ClO2 ne sme preseči 0,8
mg/l in kloritov 1,0 mg/l. V Avstraliji je za ClO2 na podlagi organoleptičnih
lastnosti določeno, da koncentracija ClO2 ne sme preseči 0,4 mg/l (z vidika
zdravstvenega tveganja je določena vrednost ClO2 1 mg/l) in koncentracija kloritov
ne 0,3 mg/l. ClO2 se uporablja tudi za dezinfekcijo bazenskih kopalnih voda; v
Sloveniji je določena vrednost ClO2 0,2 − 0,3 mg/l. V Avstriji je določena še
maksimalna vrednost 0,1 mg/l za klorite v kopalni vodi. Po priporočilih SZO je
dovoljena koncentracija kloritov v bazenski kopalni vodi 3 mg/l. Predlagamo, da
v Sloveniji upoštevamo nemške predpise, ki določajo koncentracijo ClO2 ob
doziranju največ 0,4 mg/l. Prisotnost ClO2 v pitni vodi mora biti v koncentraciji
najmanj 0,05 mg/l, vendar ne sme preseči 0,2 mg/l, koncentracija klorita ne sme
preseči 0,2 mg/l.
V primeru, da so
koncentracije presežene, se koncentracija ClO2 lahko zniža do 0 (< 0,1 mg/l)
z zmanjšanjem doze ali žveplovimi oz. železovimi reducenti. Koncentracijo
kloratov v pitni vodi je potrebno nadzorovati ter kontrolirati dodatno
dezinfekcijo z natrijevim hipokloritom (vsebujejo klorat) ali klorom
(oksidacija kloritov). Koncentracijo kloratov lahko znižamo z uporabo aktivnega
oglja, reducentov na osnovi žvepla ali železa, natančnim doziranjem ClO2. Žveplove
spojine reducirajo ClO2 in klorit (npr. tiosulfat pri tem ne tvori kloratov,
zahteva pa dolg kontaktni čas in ustrezen pH).
****************************************************************************
Tole pač ni proti tem kapljicam , ker ne poznam. Lahko pa še kdo napiše kakšno razlago….
strelka2010-11-18 19:35:50