Reply To: Mala šola kreiranja realnosti
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Mala šola kreiranja realnosti › Reply To: Mala šola kreiranja realnosti
tadej pretnerVedno manj je tistih, ki dvomijo v
to, da v nas obstaja tudi nesmrtni del (duša). Duša lahko zori in
se razvija le prek izkušanja materialnega sveta, zato preživi
posamezno fizično inkarnacijo in se vedno znova ponovno inkarnira v
fizično realnost. Seveda se lahko vprašamo, kakšen je končni cilj
duše oziroma kolikokrat se nove in nove inkarnacije ponovijo?
Model tega, k čemur teži duša,
lahko slutimo v načinu, kako realnost doživlja otrok v najrosnejšem
obdobju. Že v prvem delu sem omenil, da vidi okolico v nekoliko
plazmatični obliki, v kateri je vse povezano, del te okolice pa je
tudi sam. Če ima zadovoljene vse osnovne potrebe, realnost verjetno
doživlja podobno, kot odrasli, ko so v globoki meditaciji – v tem
stanju izgubimo občutek, da smo ločena entiteta, počutimo se kot
del celote, ničesar ni, kar bi potrebovali, skratka, vse je popolno.
Ko pa se otrok sebe začne zavedati kot individualnega bitja, izgubi
občutek, da je del neke popolne strukturirane celote in končni cilj
duše, inkarnirane v njem, pravzaprav je, da ponovno pride do občutka
takšne povezanosti v materialnem svetu oziroma skozi izkušanje
materialnega sveta!!! To pa seveda ni lahko, saj že v startu naleti
na velik problem. Ko namreč otrok občutek povezave izgubi,
predstavlja to za njegov energijski sistem šok, hkrati pa začuti
tudi globinsko nezadovoljstvo. Ker je v tej fazi njegov pogojeni um
popolnoma nerazvit, duša pa se še ne more jasno izraziti, začne
mrzlično iskati različne povezave in stvari, ki bi mu vrnile
občutek zadovoljstva in povezanosti, ki jih je čutil prej, izven
sebe. Zato se v zgodnjem odraščanju v želji, da bi bil sprejet (da
bi torej spet pripadal »nečemu« – družini, družbi …) navadi
zatajevati svoja hotenja (hotenja/potrebe duše), zelo zgodaj pa
začne početi tudi stvari, ki mu dajejo občutek, da je o.k., s
katerim želi prekriti globinsko nezadovoljstvo (potreba, da se pred
drugimi izkaže). Skozi to gibanje
med občutkom neugodja in akcijo, s katero »nekaj narediš«, da se
ne počutiš neugodno, pa dobi občutek, da je treba v življenju
stvari imeti pod kontrolo, kar je glavni vzrok enega od glavnih
kolektivnih strahov – strahom pred tem, da se prepustiš življenju,
ki je osnova »življenja iz
duše«. Ključen
trenutek je faza odpiranja srčne čakre (med 14 in 16 letom).
Družina in začetek procesa socializacije običajno otroka ne
zadušita do te mere, da takrat ne bi začutil jasnega stika z dušo
– takrat se začne zavedati dela sprogramiranih omejitev in postane
upornik – družina in družba pa naredijo vse, da to uporništvo
zadušijo. Starost in izkušnje duše so ključnega pomena pri tem, v
kakšni meri bo takrat mladenič/mladenka zadržal odprto srce in
stik z lastno bitjo (dušo). To pa seveda vpliva na naše namere in
ciljno strukturo. Pri tem je treba vedeti, da naših misli ne mislimo
sami, kot je prepričana večina, ampak glede na to, v kakšni meri
smo identificirani z različnimi polji realnosti (programi) in v
kakšni meri ohranimo stik s svojo bitjo, iz polja različic »lovimo«
vibracije, s katerimi smo uglašeni, in jih pretvorimo v misli, ideje
…
a) Mlade duše so popolnoma identificirane z različnimi
programi dogovorne realnosti. Svojih resničnih potreb se ne
zavedajo, zato lovijo skorajda izključno vibracije njihovih polj. V
lajfu se bolj ali manj ukvarjajo z doseganjem splošnih družbenih
»vrednot« (družina, služba, lastno stanovanje). Ker imajo šibak
stik s samimi seboj, izhajajo njihova nezadovoljstva predvsem iz
nesposobnosti uresničevanja zastavljenih ciljev, tega, da
posamezniki/družba ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj …
b)Tudi
nekoliko starejše duše lovijo podobne programe, s tem, da so pri
njihovem uresničevanju običajno precej manj reaktivne (ni pa
nujno), izpolnitev »klasičnih vrednot« pa jim prinaša precej manj
zadovoljstva. Pogostokrat ujamejo tudi impulze, ki jih »silijo« k
osebni spremembi, k stiku s sabo. Motivira jih predvsem potreba po
lastni spremembi, ne potrebe, ki izhajajo iz »splošnih družbenih
vrednot«
c) Namere starih duš so v veliki meri inspiracijske.
Okoliške vibracije v večji meri kot instalirani programi privlači
sama duša, zato se zavedajo svojih potreb in uresničujejo svoje
potenciale, naslednji korak pa je povezovanje v duhu.
NAČINI KREIRANJA REALNOSTI
Govorimo lahko o
dveh načinih kreiranja realnosti. Za oba pa je značilno, da lahko
skreiramo vse tisto, kar podpira naša podzavest.:
– Zakon
privlačnosti, pri katerem lahko kreiramo le tisto, kar nam dopuščajo
polja realnosti, s katerimi smo identificirani. Osebe iz skupine a
lahko kreirajo realnost le na ta način, s tem, da se ne zavedajo, da
kreacija ni njihova. Ker privlačijo vibracije, katere prepoznavajo
kot misli, ideje … skorajda izključno na osnovi programov oziroma
pretežno nizkovibracijskih polj, s katerimi so identificirani,
namere pravzaprav niso njihove, ampak gre za namere teh polj. Cilj
nizkovibracijskih polj realnosti pa je, da ti vzamejo energijo (le na
tak način lahko živijo). V zameno ti »dovolijo«, da si uresničiš
določene pogojene želje v okvirih »splošnih družbenih vrednot«,
ki ti dajejo kratkotrajne občutke zadovoljstva (nikdar pa
globinskega),hkrati pa te potegnejo še globlje vase in ti s tem
jemljejo še veš energije. Primer: Kreiraš realnost uspešnega
poslovneža in to uspešnost »plačaš« tako, da nimaš nobenega
prostega časa in živiš le za posel.
Poučen video o em načinu manifestacije:
Se nadaljuje …
tadej pretner2013-04-18 00:14:58