Reply To: Mala šola kreiranja realnosti

Moderator

VII.
Del

Že
bežen pogled na navedene postavke nam »izda« njihovo skupno točko,
ki je fizično telo. Poleg telesnih napetosti namreč čustvena in
mentalna stanja tvorijo
nevronsko povezavo, ki je seveda v telesu, za nameček pa programi
nevronskih mrež vplivajo na našo percepcijo zunanjega sveta, ki se
začne na telesni ravni oziroma na ravni celic – celični
receptorji se namreč ob vsakem zunanjem dražljaju, v skladu z
našimi programi, samodejno vklapljajo ali izklapljajo, na
tej osnovi pa temelji naša interpretacija sveta in naši odzivi na
dražljaje. Vklopi/izklopi posameznih receptorjev v nas sprožijo
ustrezen čustveni in miselni odziv, vse to pa je običajno vsaj 95%
podzavestno. Ampak ti samodejni odzivi nas držijo v realnosti,
kakršno živimo in zaradi njih ponavadi kaj dosti ne moremo
spremeniti. Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše,
ampak delujemo pod taktirko različnih polj realnosti (glej III.
Del).
Kaj je torej treba storiti, da bodo naši odzivi v večji
meri zavestni, polje zavestnih izbir/manifestacij pa tako
povečano?
Predvsem se moramo deidentificirati od telesa kot
takšnega in vanj (spet) naseliti zavestnost. Do tega sicer prihaja
ob izvajanju procesa prisotnosti (glej IV. Del), vaj sproščanja in
vseh
oblik procesiranja
ujejetih
čustvenih energij, obstajajo pa tudi vaje neposredne
deidentifikacije s telesom. Teh tule sicer ne bom opisoval, a gotovo
je omembe vredna povsem preprosta vaja, ki jo lahko izvajamo ob
številnih priložnostih (vožnja z avtom, gledanje TV …). Povsem
enostavna je – treba je le naseliti zavestnost v telo – gledamo
recimo TV, hkrati pa vzdržujemo pozornost v celem fizičnem telesu.
Tako usmerjena zavestnost nas hkrati dela budne, tako da ni nikakršne
bojazni, da bi bila
v primeru, če jo izvajamo med vožnjo avta, sama vožnja kaj manj
varna. Priti moramo le do stopnje ustrezne rutine, pri kateri nam
vzdrževanje zavedanja v telesu ne predstavlja napora. Po cca treh
mesecih izvajanja te preproste vaje bomo zlahka opazili, da je v
odnosih naših reaktivnih odzivov manj in da se nam torej povečuje
moč izbire načina
odziva na zunanje dražljaje.

Druge
pomembne komponente zavestnih manifestacij

1.
KAIZEN princip

Ko
se posamezniki naučijo prvih korakov zavestne manifestacije, jih
seveda želijo preizkusiti v praksi. V
urbanih sredinah je
pogostokrat
problem najti parkirno mesto in
idealna priložnost je poskus manifestacije prostega parkirnega
mesta. Večina pri tem uspe. A ljudje,
ki s svojo realnostjo niso zadovoljni, si seveda želijo velikih
sprememb. Ko
pa poskusijo manifestirati kakšno večjo življenjsko spremembo,
uspeha ni, pa čeprav so vsi osnovni principi manifestacije v obeh
primerih enaki.

Zakaj torej pri poskusu manifestacije »večjih«
stvari pogostokrat ne uspemo?

Kadar
se človek v vsakdanjem življenju počuti poraženca, ko je navajen
skromnosti …, so na to realnost programirani tudi njegovi celični
receptorji, nevronske mreže, čustva in misli. Ko skuša s procesom
zavestne manifestacije doseči velik cilj, je običajno neuspešen
zato, ker ga preprosto ne podpirajo njegovi programi. Zavestno si
torej spremembe želi, podzavest pa spremembe ne podpira. In potem
seveda misli, da metoda ni dobra. A temu ni tako.
Realnost, ki jo
živimo, pa privlači naša podzavest. Včasih se zgodi, da zadan
cilj celo uresniči/manifestira, vendar pa osvojene pozicije ni
sposoben obdržati. Takšne primere pogostokrat vidimo v svetu
športa, ko posamezniki, ki izhajajo iz skromnega okolja v športu
uspejo, zaslužijo veliko denarja, po končani karieri pa zelo hitro
bankrotirajo. Razlog je enak – njihova podzavest ne podpira obilja
in ga dojema kot stresni faktor. Ker se želi telo stresa znebiti,
podzavestno kreira situacije, skozi katere denar izgubi. Lahko bi
torej rekli, da v umu preprosto nimamo prostora za večjo spremembo.
Če pa v umu nimamo prostora, nimamo niti potrebne energije –
prišlo bo do demotivacije in niza problemov, ki iz tega izhajajo.

Tudi skozi ta argument torej vidimo,
kako pomembno je ob procesih manifestacije delati na procesiranju
ujete čustvene energije in naseljevanju zavestnosti v telo.

Da
prebrodimo navedene težave, nam je lahko v pomoč princip kaizena.
Kaizen izhaja iz LaoTsejeve misli, da se pot, dolga 1000 milj, začne
s prvim korakom. Govori o tem, da moramo takrat, ko smo usmerjeni na
velike cilje, delati majhne korake in majhne iniciative, ter se
ukvarjati z navidez trivialnimi stvarmi. Kaizen je precej raziskan v
poslovnem svetu. V Toyoti recimo kompletno poslovanje sloni na kaizen
principu. Vse bazira na majhnih izboljšavah, ki naredijo veliko
sliko. Pomembno je, da ne usmerjamo pozornosti na velike stvari in
cilje, kar ne pomeni, da nimamo ozaveščenih. Vendar pa moramo biti
pri praktični izpeljavi sprememb usmerjeni na manjše izboljšave,
ki jih naš um podpira in se potem transformira ter navzame
zmagovalne mentalitete tudi skozi te izboljšave. Takšna usmeritev
jamči, da bomo precej hitreje kot sicer dosegli velike cilje, ki
bodo trajni in nam v lajf prinesli trend obilja. Paralelno pa moramo
seveda obračunati tudi z našimi prepričanji, da majhne
stvari niso pomembne in je
zanje nesmiselno tratiti energijo.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/