Reply To: Mala šola kreiranja realnosti
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Mala šola kreiranja realnosti › Reply To: Mala šola kreiranja realnosti
tadej pretnerX. del
2. Kreacija ustrezne vizualne podobe
Vizualna podoba, ki jo bomo uporabili v tehniki manifestacije je lahko statična ali dinamična in mora vsebovati konkretno sliko manifestiranega, a ne v povsem fiksnih okoliščinah ali s časovno opredelitvijo. Univerzalni zavesti moramo namreč pustiti »dovolj prostora«, da nas pripelje do želenega na svoj način in v ustreznem času. Uporabimo lahko dva tipa vizualne podobe:
– Vizualizacija, pri kateri smo del želene situacije: če gre za opravljanje neke dejavnosti ustvariš v umu sliko, v kateri to dejavnost opravljaš.
– Vizualizacija, pri kateri prizor želene situacije opazuješ (gledaš sebe pri opravljanju želene dejavnosti).
Če so v vizualizacijo vključene tudi druge osebe, jo kreiramo tako, da so vsi zadovoljni.
Ustreznost vizualne podobe testiramo na enak način, kot izjavo. Če se v nas pojavi energijski odmev, pomeni, da je univerzalna zavest ne sprejema. Če je sicer namera/izjava »preživela« tovrsten test, vizualna podoba pa ne, je običajno treba le redefinirati posamezni detajl slike, ki ne vsebuje ustrezne vibre.
3. Ko smo kreirali ustrezno namero/izjavo in vizualno podobo, začnemo s procesom manifestacije. V celoti torej proces manifestacije vsebuje naslednje elemente:
a) Definiranje želene realnosti
b) Formiranje in preverba izjave
c) Formiranje in preverba vizualne podobe
d) Globoka sprostitev
e) Vizualizacija
f) Ko vizualno podobo z notranjim očesom jasno vidimo, jo ustrezno vibracijsko/čustveno podpremo.
g) Ob vzdrževanju vizualne podobe in vibracijskega stanja v mislih le enkrat zbrano izrečemo izjavo, potem pa z vzdrževanjem vizualne podobe v umu meditacijsko stanje tako, da se začne spremljajoče pozitivno čustvo spreminjati v občutek popolnosti (kar je kvaliteta občutka povezave z univerzalno zavestjo), hkrati pa bo iz našega uma spontano izginila tudi želena podoba – na ta način jo predamo univerzalni zavesti.
Izjavo v mislih izrečemo le enkrat zato, ker bi nas daljše miselno ponavljanje izjave vodilo v beta stanje možganske aktivnosti, ki pa nikakor ni stanje, v katerem lahko naredimo želeno spremembo.
h) Kreacijo/meditacijo zaključimo in o njej več ne razmišljamo. Če opazimo, da se nam pričakovanje rezultata prevečkat vsiljuje v misli, ga nevtraliziramo s katero od znanih metod (Sedona, …). To je sila pomembno. Metoda namreč temelji na tem, da celo kreacijo izvedemo na način, kot da že obstaja. In če potem nekaj pričakujemo, s tem nezavedno vibracijsko potrjujemo realnost, v kateri hotenega še nimamo. Za uspešno manifestacijo je torej potrebno zaupanje, to pa je hkrati popolnen izostanek kakršnekoli kontrole, ki se ji torej moramo zavestno odreči. Naša sposobnost, da zaupamo in se odrečemo kakršnimkoli pričakovanjem in razmišljanjem o želenem, je premo sorazmerna z učinkovitostjo uporabljene metode kreacije realnosti.
Ta faza, torej da potem, ko namero/prizor predamo univerzalni zavesti o tem prav nič ne razmišljamo, je za večino najtežja. Vzrok je v tem, da smo vse življenje navajeni na to, da skušamo priti do uresničitve svojih ciljev prek poskusov nadzora nad potencialnimi situacijami, ki bi nas do njih lahko pripeljali. A če smo se lotili kreacije realnosti po zgoraj opisani metodi, očitno z metodami poskusov nadzora nad potekom različnih situacij nismo bili uspešni. Če to ozavestimo, precej lažje prepustimo pristojnost za to, kako bo do želenih stvari prišlo, univerzalni zavesti. Konec koncev je recimo v pristojnosti univerzalne zavesti tudi delovanje celic v našem telesu. Prav nič nam ni treba razmišljati o tem, kako naj delujejo – obratno; z napačnim razmišljanjem lahko njihovo delovanje celo motimo in povsem enaka situacija je tudi pri »nerazmišljanju« o času in načinu izvedbe hotenega. Vloga naše mentalne aktivnosti v procesu je zaključena tisti hip, ko namero/želeni prizor predamo univerzalni zavesti; vse, kar se ima zgoditi potem, je v njeni pristojnosti.
Se nadaljuje …