Reply To: Kvantni pristopi samorazvoja

[glas]

Najpomembnejši arhetip je Sebstvo

Kot vidimo, je kolektivno nezavedno polno vsebin, ki se kažejo na univerzalni ravni kot vzorci vedénja v nekih določenih situacijah. Zelo so prepleteni med seboj in v nenehnem dinamičnem gibanju. In vendar imajo strukturo in red, za kar poskrbi arhetip celovitosti in notranje organizacije. Po Jungu ga imenujemo Sebstvo (Somers, 2002: 35). Njegova definicija ni jasna in ga večinoma razumemo na 2 načina:

– kot center kolektivno nezavednega področja,

– kot totalnost celotne psihe, zavestnega in nezavednega dela kot realno sta, vključno s potencialom, ki ga vsebujeta in ki nakazuje, kako bi lahko bila.

Edward Edinger (2004: 12) pravi: “Sebstvo predstavlja središče, ki urejuje in spaja celotno dušo na enak način, kakor je jaz središče zavestne osebnosti. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je jaz središče subjektivne identitete, medtem ko je sebstvo središče objektivne identitete. Sebstvo je zato vrhovna duševna avtoriteta, kateri je jaz podrejen.”

Sebstvo torej vsebuje arhetipski potencial iz katerega izhaja ego. Razvojne teorije nas učijo, da je v začetku mati tista, ki svojemu otroku zrcali Sebstvo in katerega ego se bo razvijal na podlagi tega odnosa. Težnja razvoja v prvi polovici življenja je navzven in v samostojnost – separacija in oblikovanje lastne identitete. V zrelih letih pa postane občutek odtujenosti močnejši in težnja druge polovice življenja je vračanje nazaj k Sebstvu. Sebstvo zahteva rekognicijo in integracijo. Seveda se ga lahko v vsakem trenutku zavedamo le en majhen del, a verjetno je to dovolj za občutek smiselno prehojenega življenja. To so osnovne predpostavke procesa individuacije.

Nekateri psihoanalitiki (Newman, Edinger) ga imenujejo tudi izvor življenja ali kar Bog. Vendar Jung izrecno povdarja, da Sebstvo ni religiozna hipoteza, ampak empirični koncept. Povdarja, da Sebstvo ni dobrovoljna bit, ki skrbi le za človekovo srečo. Je tudi demon, negativni aspekt božanstva, ki pritiska na človekovo zavest in ji prepušča odgovornost za moralne odločitve. Kadar religija vztrajno negira negativni aspekt božanstva in ga izloči iz celotne podobe Boga, povzroči razcep v človekovi psihi in s tem veliko škode. Mogoče ravno od tu izvira kronično pomanjkanje smisla življenja v zahodni družbi in obilica psihosomatskih bolezni.

Simboli Sebstva so mnogoteri, a ponavadi vsebujejo kvadrat in krog (alkemični izraz squaring the circle), včasih tudi trikotnik, križ in ostale like s centrom. Jung jih imenuje mandale (Storr, 1983: 230). Struktura mandale je nato napolnjena s podobami, predmeti in znaki, ki posamezniku nekaj pomenijo in predstavljajo poiskus vnašanja reda v njegovo razcepljeno notranjost. Njihova glavna značilnost je, da vsebujejo numinozno – tisto neopisljivo, neubesedljivo kvaliteto, ki se jo lahko začuti v stiku z božanstvom in pusti v nas globok vtis. Izražajo celostnost in vseobsegajočo povezanost, tako znotraj človekove psihe, kot v kozmosu samem.

Poznavanje arhetipov v psihoterapevtske namene

Poznavanje arhetipov v psihoterapevtske namene je zelo pomembno. V sebi nosijo namreč pričakovanje, da bodo njihove komponente zadovoljivo izpolnjene. Pri tem je najpomembnejše zgodnje obdobje, v katerem mora okolje (starši) poskrbeti za naravne arhetipske potrebe po povezanosti, prazaupanju in zdravem razvoju ega. Za aktivacijo arhetipa v otrokovi psihi sta pomembna tako pravi čas, kot tudi nivo in kvaliteta starševe prisotnosti.

Kadar archetipsko pričakovanje ni izpolnjeno, govorimo o frustraciji arhetipske namere [frustration of archetypal intent] (Stevens, 1982: 111). Najpogostejši primeri pomanjkljive vzgoje, ki povzročajo frustracijo, so naslednji:

– eden ali oba starša otroka zapustita ali ga pošljeta v institucijo,

– eden ali oba starša se ne odzoveta na otrokovo pozornost vzbujajoče vedénje, ali otroka celo aktivno zavračata,

– starša otroku grozita, da ga bosta zapustila ali se ubila, če ne bo poslušen,

– starša otroku vzbujata občutke krivde, ali mu naprtita odgovornost, za bolezen ali smrt v družini,

– anksioznost starša (ponavadi matere), s katero se nalepi na otroka in zahteva, da otrok skrbi za njun odnos.

V takšnih pogojih se arhetip ne more aktivirati in psihoterapevt se zaveda, da je arhetipski potencial ostal v senci in da si bo v nadaljnem življenju iskal realizacijo drugje. Tako se pri svojem delu mnogokrat srečamo s pacienti, ki osnujejo svoj partnerski odnos na podlagi frustracije arhetipske namere. Izberejo si partnerja, s katerim lahko podoživijo psihično situacijo iz otroštva – vsakič na novo v upanju, da bo arhetipsko pričakovanje tokrat zadovoljeno. Kar pa seveda nikoli ni. V takšnem primeru je naša primarna naloga pomagati pacientu ozavestiti njegova arhetipska pričakovanja. Pri tem si lahko pomagamo s skico, na kateri zapišemo arhetipske osnove, ki bi morale biti aktivirane v nekem časovnem obdobju, poleg njih pa označimo konkretne dogodke v pacientovem življenju, ki so povzročili frustracije. Na ta način lahko človek vidi, kje so njegovi razvojni primanjkljaji. Hkrati pa se zavedamo, da je človekova psiha samo-regulativni sistem, ki ima v sebi vse elemente zdravljenja in predpostavljamo, da je vir zdravljenja ravno v psihični rani, ki jo je frustracija povzročila.

Zaključek

Bolj kot kdaj koli prej, imamo v današnjem času možnost, da se posvetimo kolektivno nezavednemu področju, njegovim vsebinam in funkciji, ki jo ima v življenju posameznika. Na ta način si zadovoljujemo težnjo po celostnosti, ki je človeku inherentna. To pomeni, da se podamo v proces iskanja svojih psiholoških globin, v katerih najdemo dragocenosti, ki so za nas individualnega pomena. To je proces utrjevanja duhovnih temeljev, na katerih gradimo svoje vsakodnevne obveznosti in odnose s soljudmi. Na tej ravni spoznamo, da smo medsebojno globoko povezani, in čeravno karakterno različni, izhajamo iz istih arhetipskih osnov. Poznavanje kolektivnih vsebin nam je v pomoč tudi v psihoterapevtskem delu.

Avtor: Romana Kebe. Objavljeno v Slovenski reviji za psihoterapijo KAIROS (2007)

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”