Reply To: Kvantni pristopi samorazvoja

[glas]

Arhetipska psihologija,
kot pove že ime samo, se je razvila na podlagi Jungovih spoznanj in nadaljnih študij njegovih naslednikov. Čeravno nam predstavi arhetipe preprosto, je dovolj strokovna in uporabna za naše namene. Iz nje se učimo predvsem o arhetipskih osnovah človekovih kvalitet, ki jih je potrebno zavestno razvijati in negovati za občutek polnega in smiselnega življenja.

Psihološki razvoj poosebi z junakom [the hero], ki se čuti poklicanega na pot – to je notranji klic duše po odkrivanju novega teritorija in iskanju dragocenosti, ki jih do sedaj še ni poznal – ter njegovo vrnitev domov. Te tri faze: priprava, pot sama in vrnitev, se ujemajo s fazami psihološkega zorenja: formiranje ega, iskanje nezavednih vsebin svoje psihe in njihova integracija v vsakdanjem življenju.

Če povzamem po pisateljici Pearson (1991) mora junak oz. ego najprej odrasti in dozoreti, da sploh začuti vzgib po popotovanju. V fazi priprave se uči predvsem o varnosti, o postavljanju primernih meja ter o uspešnem sodelovanju z drugimi. Pri tem mu pomagajo štirje arhetipi, ki so odgovorni za ustvarjanje ego zavesti.

– Neomadeževani [The Innocent] nam pomaga zgraditi persono. To je tisti del nas, ki ga kažemo navzven, ker želimo biti ljubljeni in sprejeti. V sebi nosi otroško nedolžnost, optimizem in prazaupanje, s katerim si pomagamo, kadar je življenje polno težav. Odraslim v našem življenju zaupamo, da nam bodo omogočili preživetje in nam nudili intelektualno in emocionalno podporo, ki jo potrebujemo za razvoj. S tem pripomore k socializaciji, saj je osnova našega zaupanja, da nam bodo odrasli s svojim obnašanje vzor, ki ga je vredno posnemati in se od njih učiti.

Največji strah Neomadeževanega je izguba pripadnosti. Zato se trudi, da bi bil čimboljši, da bi poglobil vero in zaupanje. Nagnjen je k idealiziranju in vztraja pri svojem zaupanju, tudi kadar ni utemeljeno. S pomočjo zanikanja, represije realnih ocen situacije, konformizma in pretiranega optimizma, se izogne dejanjem, s katerimi bi moral slabe odnose spremeniti na bolje ali pa jih prekiniti. S temi vsebinami se polni njegova senca, za katero seveda ne prevzema odgovornosti.

– Sirota [The Orphan] je arhetipska osnova za depresijo. V sebi nosi pričakovanja, da jo bodo drugi izdali, zapustili ali zlorabili, ona pa bo sama in brez pomoči. Hitro prevzame vlogo žrtve in se identificira z nemočjo – toda vloga žrtve ima svojo moč in z njo manipulira okolico. Lahko pa brani svoje strahove in ranljivost s ciničnostjo in čustveno otopelostjo.

Del Sirote je prisoten v nas vseh, saj je psihična ranjenost del človekove narave. Možno je, da smo imeli realno izkušnjo izgube pomembne osebe v našem življenju in da smo osamljenost, ki se je pojavila ob tem dogodku, obesili na arhetipsko ogrodje Sirote. Ravno tako je možno, da smo sami osiroteli dele sebe in jih izolirali v nezavedno. Kadar se tega zavedamo in dopustimo bolečini na površje, potem imamo dostop do arhetipske energije, ki jo lahko uporabimo za rast in razvoj. Izredna sposobnost Sirote je v povezanosti z drugimi ljudmi in vzajemnem ustvarjanju boljšega življenja.

– Bojevnik [The Warrior] predstavlja pomemben arhetip v odraslem življenju. Njegov cilj je zmagati in poskrbeti za naše potrebe. Bojevnik na višjem nivoju zavedanja si prizadeva razviti disciplino in veščine bojevanja, zdravo pamet, s katero bo načrtoval pot do cilja ter obrambo meja, ki jih je zastavil. Trudil se bo, da ne zlorabi svoje moči in da jo uporabi tudi za zaščito šibkejših. Zavedal se bo, da ima izbiro sredstev s katerimi se bo bojeval in da se je vredno bojevati samo za plemenite cilje.

Negativni aspekt Bojevnika pa je primitivnost v vsej svoji surovosti. Kažemo jo, kadar se prepiramo o nepomembnih stvareh, kadar nas obsede cilj, do katerega hočemo ne glede na uporabljena sredstva ali pa kadar napadamo in kritiziramo druge predvsem zato, ker so drugačni. Ignoranca, omejenost, neodgovornost in nadvlada drugih sodijo ravno sem.

– Skrbnik [The Caregiver] usmerja svojo arhetipsko energijo v situacije, v katerih skrbi za druge in jim pomaga pri njihovem razvoju. Njegove kvalitete so ljubezen, darežljivost, empatija in sočutje, pripravljenost skrbeti ne le za sebe in svojo družino, ampak za širši krog ljudi, pa tudi za živali in naravo. Ta del nas mora nenehno reševati konflikt med skrbjo zase in skrbjo za druge, učiti se mora reči “ne” kadar je dovolj in dovoliti drugim, da se učijo poskrbeti zase.

Za kompulzivnega Skrbnika pa je to izredno težko. Kadar človek ni dozorel in so njegove potrebe večje od potreb njegovih varovancev, bo svoje potrebe negiral, jih projeciral na druge in se počutil prazno. Njegova skrb bo nezadostna ali pa tako neprimerno pretirana, da se bodo drugi v njej dušili.

Te štiri arhetipske osnove skrbijo za preživetje in razvoj osebnosti in ega. Neomadeževani nosi v sebi prazaupanje in življenjsko silo, ki ju lahko povežemo z nagonom po samoohranitvi. Sirota poskrbi za obliko psihološke rane, na podlagi katere se bomo karakterno izoblikovali in ima v sebi destruktivnost. Ravno tako je z Bojevnikom – izbral si bo principe in cilje v življenju ter se zanje bojeval. Na izbiro ima cel spekter metod, ki mu bodo omogočile zadovoljitev in njegov nižji del je podoben “onemu”. Na podlagi Skrbnika pa se bomo odločali, komu in čemu bomo posvetili čas in ljubezen, da bomo ohranili pozitivno samopodobo – ta del vsebuje komponente “superega”. Poleg nagonov in razuma, pa smo ljudje duhovna bitja in iščemo smisel našega bivanja na zemlji. Iskanja so individualna in prepuščena posamezniku, toda pot v globino naše psihe je skupna za vse. Stare kulture so razvile obrede, ki pomagajo duši na prehodih iz ene razvojne faze v drugo. Tudi legende so namenjene prepoznavanju novega teritorija v času tranzicije. Arhetipska psihologija nadaljuje našo zgodbo o junaku in govori o naslednjih štiri arhetipskih temeljih, ki so nam v pomoč pri raziskovanju nezavednega, kajti ravno v njem se skrivajo dragocenosti.

– Iskalec [The Seeker] nosi v sebi vizijo boljšega in lepšega življenja, zato nas sili, da mnogokrat v življenju ocenimo trenutno situacijo in našo vlogo v njej. Hrepenenje po višji ravni bivanja je toliko močnejše, kolikor bolj se počutimo ujeti, osamljeni in odtujeni. Mnogokrat ga projeciramo v zunanje dobrine in verjamemo, da nam bodo drugačna služba, soseska ali partner zapolnili našo praznino. Toda hrepenenje je zadovoljeno šele, ko usmerimo pozornost v našo fragmentirano dušo in se zavemo, da se tu nahajajo odgovori na vprašanja o avtonomnosti in identiteti. To pa od nas zahteva pogum, da skočimo čez rob v neznano in se spoprimemo z našimi notranjimi demoni.

Kadar se klicu vizije ne odzovemo, potisnemo Iskalca v senco. Od tu se manifestira kot zasvojenost z alkoholom ali drogami, kot obsedenost s pridobivanjem materialnih dobrin ali pa kot telesne in mentalne bolezni.

– Uničevalec [The Destroyer] je predhodnik spremembe, metamorfoze. Uničuje staro in s tem naredi prostor novemu. Pri tem pa ne gre negirati bolečine in strahu, ki ju uničevanje povzroči. Ego se trdno oklepa svoje identitete in izguba boli, še posebej, ker nam nakaže, da življenje še zdaleč ni pod našo kontrolo. Občutek nemoči nas lahko popolnoma paralizira – lahko pa se prepustimo izkušnji in sprejmemo novo realnost kot potrebno za celosten razvoj.

Racionalni nivo razumevanja je nezadosten za sprejetje bolečih izgub. Življenje nosi v sebi skrivnosti, ki jih še zdaleč ne razumemo. Vemo pa, da smrti sledi ponovno rojstvo, da je smrt gosenice potrebna, da se iz nje razvije metulj.

– Ljubimec [The Lover] se v svoji arhetipski osnovi poj
avi v vseh odnosih, ki nam nekaj pomenijo – med otrokom in materjo, med prijatelji, v partnerskem odnosu, v odnosu učitelja in študenta… To je energija Erosa, ki zahteva trdno in zdravo ego strukturo, da začetno blaženost konkretizira in jo prizemlji z dejanji. Kaže se lahko tudi v našem odnosu do dela, hobijev ali življenjskih principov, ki jih strastno negujemo. Zavedanje arhetipske ljubezni nam daje notranjo moč, to pa pripomore k boljšim odnosom.

Tako kot vsak drug arhetip, tudi Ljubimec vsebuje senco. Nepriznavanje energije Erosa se kaže v izkrivljenem seksualnem udejstvovanju, kot so pedofilija, incest, posilstvo. Kaže se v bolestni ljubosumnosti, promiskuiteti, pornografiji ali puritanstvu. V zahodni kulturi je ravno senca Erosa grozljivo na pohodu in močno obsojana.

– Ustvarjalec [The Creator]: če nam nekdo reče, da smo aktivni so-ustvarjalci našega življenja, bi ga zgroženo pogledali in vprašali, kdo bi si želel ustvariti toliko kaosa, negotovosti in bolečine v svojem življenju? In vendar je arhetipska osnova Ustvarjalca aktivna v globini naše duše in nas postavlja v situacije, skozi katere lahko zorimo in si kalimo pristnost identitete. Kadar smo pripravljeni prevzeti odgovornost za soustvarjanje, je pomembno, da imamo v mislih zdravo in pozitivno vizijo prihodnosti. Temeljiti mora na realnosti naših duševnih kvalitet in na realnosti zunanjih faktorjev – sicer zlorabimo imaginacijo za sanjarjenje in umik iz realnosti.

Kadar se Ustvarjalca ne zavedamo, se počutimo žrtve okoliščin in krivimo zunanje dejavnike za nesrečne situacije, v katerih se znajdemo. Omejujemo si tudi možnost izbire in odgovornost prelagamo na druge. Včasih pa postanemo deloholiki ali obsedeno kreiramo grde in neproduktivne stvari.

Kot vidimo so vizije, smrt, ljubezen in ustvarjalnost domena duše in ne ega. Vemo pa tudi, da je duša sama nezadostna – ustvarjala bi, dokler telo ne omaga in zboli. Zato potrebuje zdrav ego, ki bo poskrbel za zdravje, za pogoje ustvarjanja, za finance … Arhetipska psihologija primerja integracijo ega in duše s plesom. Pearson (1991: 175) pravi: “Brez močnega in zdravega telesa, plesalec ne more dobro plesati. Vendar je ples najboljši takrat, kadar ni plesalec tisti, ki pleše ples, ampak kadar ples pleše njega. Ples (ali duša) plesalca prevzame, toda telo (ali ego) ima maksimalno razvito veščino plesanja, zato ni nevarnosti, da bi se spotaknilo ali izčrpalo.”

Če se vrnemo nazaj k našemu popotniku, ki je odrasel in se odpravil na pot iskanja, da si utrdi ego identiteto z novimi spoznanji o vsebinah svoje psihe, potem je njegov naslednji korak vrnitev domov. Ker je notranje spremenjen, se to odraža v njegovem mišljenju, čustvovanju in v interakciji z okoljem. Zaveda se celostnosti, čeravno trenutne, in povezanosti s kozmosom. Zavestno se poslužuje različnih funkcij svoje psihe, s katerimi vnaša pozitivne spremembe na okolje. Naslednje štiri arhetipske osnove so različni aspekti integrirane psihe in nas, vsaka na svoj način, povežejo z numinoznim.

– Vladar [The Ruler] simbolizira celostnost in to mu daje moč. Kadar jo uporablja modro, bo v kraljestvu vladala harmonija, red in izobilje. V naši psihi bodo imeli vsi notranji glasovi možnost, da se izrazijo in da jih bo modri Vladar slišal in razmislil o njihovem mnenju. Moder Vladar se zaveda odgovornosti, ki mu jo moč daje. Sama po sebi je moč nevtralna energija in od nas samih je odvisno, kam jo bomo usmerili. Moč torej pomeni odgovornost.

Šibek Vladar ne zmore uravnovesiti konfliktov in različnih mnenj. Svojo (ne)moč pokaže na tiranski način in zatre manj zaželjene aspekte v senco. Kontrolira. V najslabšem primeru povzroči duševni razkol in bolezen.

– Čarovnik [The Magician] je glavni agent pri regeneraciji in obnovi psihične moči. Zaveda se simbiotične povezave notranjega in zunanjega sveta, ki zanj delujeta sinhronizirano. Preko Čarovnika v nas se učimo o človekovi povezanosti z naravo in kozmosom. Oblike učenja pa so molitev, meditacija, aktivna imaginacija, vizualizacija, delo s sanjami in izvajanje obredov. Globalno razumevanje mu omogoča poimenovanje stvari in dogodkov na tak način, da nam nakaže nove možnosti in nam dá novo energijo. Čarovnik v nas se trudi ozavestiti senco in jo uporabiti v namene pozitivne transformacije.

Kadar se svojega Čarovnika ne zavedamo, bomo uporabljali njegovo energijo v škodljive namene – privoščljivi bomo in fantazirali slabe dogodke za druge, naša dejanja bomo obarvali z lastnim dobičkarstvom, izrekli bomo besede, ki bodo druge prizadele.

– Modrec [The Sage] si prizadeva spoznati eksistenčno resnico, ki presega ego razumevanje. Najvišje razvit intelekt in najbolj čuteče srce prideta do točke spoznanja, da je njuno mišljenje in čutenje subjektivno pogojeno, torej relativno. Modrec gre preko subjektivnosti, njegovo razumevanje je brez želje po spreminjanju. V meditaciji je prisoten kot objektivni jaz, ki nenavezano opazuje naše misli in čustva in dovoli, da odlebdijo mimo. Sposoben je nadgraditi znanje z modrostjo.

Negativni aspekt Modreca pa je shizoidna duševna rana, kjer ne govorimo o nenavezanosti, ampak o čustvenem izklopu. Človek ni sposoben prevzeti obveznosti, pa naj bo to do dela, partnerja ali kaj preprostejšega, saj nima notranjega kazatelja s katerim bi se prepričal, da je to prava stvar zanj. Ravno tako se kaže v poenostavljenem gledanju na svet, npr. znanstveno. Znanstvenik se počuti ogroženo, če mora izpustiti iz rok svoj način razumevanja sveta, zato realnost zreducira primerno svoji metodi – tudi akademski svet je na žalost poln modrecev, ki izražajo svoj negativni aspekt in postajajo ciniki.

– Norček [The Fool] v nas izraža neokrnjeno veselje do življenja. V sebi nosi šaljivost, pestrost, zabavo, senzualnost, iskrivost, spontanost, vitalnost … s katerimi igrivo ignorira pravila in se norčuje iz postavljenih meja. Svet raziskuje z živim zanimanjem in radovednostjo, in kot otrok, nima nobene potrebe po manipuliranju. Na svoj norčavi način nas uči o večplastnosti našega zavedanja – ravno, ko mislimo, da smo se dokopali do stabilne resnice, se z nami poigra in nakaže, da se ne gre jemati preveč resno. Všeč mu je, kadar se lahko sami sebi nasmejemo od srca.

Šaljivec pa ima tudi svojo temno plat, ki se ji ne gre smejati. Sebičen je in neodgovoren, malomaren, len, brezbrižen, zanikrn in okorel v svojih mislih in dejanjih. Senca se kaže tudi v požrešnosti, pohlepu in iztirjeni senzualnosti. Delno je odgovoren za projekcije in za napačne informacije o realnem stanju – je pač laže opaziti zavist pri drugem, kot pri sebi.

Zgoraj opisani arhetipi še zdaleč niso edine psihološke osnove v človeškem življenju. Tudi če rečemo, da imajo kompleksi iz osebnega nezavednega arhetipske osnove – senca, persona, ego, anima in animus – ostaja slika nedokončana. Zato je zelo pomembno, da smo pozorni na vse podobe, objekte in situacije, ki izzovejo energične reakcije v naši psihi in da jih povabimo “na razgovor”. To je globinski eksperiment, ki doprinese k razumevanju arhetipske podlage naših življenjskih izkušenj in s tem k bolj zavestnemu ravnanju. Če tega ni, potem lahko ponovimo poetovo spoznanje: “Imeli smo izkušnjo, a nismo dojeli njenega pomena.” (Eliot, 1959: 39)
… … …
se na..da..ljuje..

Lepo je če deliš

“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”