Reply To: Ko nam je udobno, redko napredujemo.

Moderator

Ceres wrote:
Jaz se vedno mislim, da cisto vsega se ni potrebno nauciti tako, da poskusis na lastni kozi….se vedno pa nimam odgovora na to, ali je neugodje res neobhodno za dolocena spoznanja.

Pri učenju na lastni koži ali ne, je finta v čustveni zrelosti. Se spomniš devetstopenjske delitve čustvene zrelosti (gibal motivacije) o čemer sem vam predaval? V glavnem – v vsako stopnjo sodi kup aspektov. Načeloma lahko dosežeš čustveno zrelost posamezne ravni, ne da bi ti bilo treba izživeti vse njene aspekte – če pa jo ne, jih moraš. Bi rekel, da je to povezano s starostjo duše oziroma z njenimi izkušnjami iz prejšnjih inkarnacij. Takšne stvari opazim pri sebi – psihologija postreže z modeli reakcij na odraščanje v posameznih tipih okolja. Sam se recimo glede na okolje, v kakršnem sem odraščal, glede določenih stvari odzivam totalno netipično. Enostavno sem verjetno nekatere stvari že prej absolviral in se mi sedaj z njimi ni treba ukvarjati.

Ceres wrote:
Razvajenost izgleda rak sodobne druzbe, ampak to se nekako razumem, da pa tisti, ki so imeli neke optimalne zadeve doma (nobenih patoloskih zadev v otrostvu), ne hendlajo lajfa, najvec iz sebe pa naredijo ravno posamezniki, ki so sli skozi popolno patologijo (ce jih ni sesulo), je pa vsaj meni tezko sprejet. Samo to potrjujejo tudi astroloske analize realnih posameznikov.

Razvajenost ni vedno enoznačna. Otroci porabijo veliko energije za doseganje od staršev in učiteljev vsiljenih kriterijev glede kupa stvari, ki jih sploh ne zanimajo in so neživljenjske. Zato je včasih “razvajena lenobnost” le drugi pol, s katerim prevelike napetosti iz lova na rezultate kompenzirajo. A ti v bistvu govoriš o nečem drugem – finta je v tem, da starši v dobro stoječih familijah običajno otrokom ustrežejo v vsem, gre pa za zadovoljevanje njihovih želja s stvarmi, ki so izven njih. Ko je “kaj narobe” se vedno najde starš, ki s kakšno dobrino poskrbi za otroka (ne jokaj, ti bom kupil(a) to in to). S tem pa krni naravni mehanizem boj-beg, ki se preusmerja zgolj na zelo specifična področja (recimo doseganje takšnih in drugačnih rezultatov). Če pa takšnih podpor in flikanj nimaš, pa se moraš seveda veliko prej soočiti z lastno temo; takšna soočenja pa potem iz tebe potegnejo najboljše ali najslabše. Ko potegnejo najboljše, si naredil korak k integriranosti, ko potegnejo najslabše, si potonil v najbolj nizkovibracijska polja.

Ceres wrote: Stavek iz intervjuja : “Vlaganje napora je potrebno pri sebi kultivirati” me bega.

Takle stavek je težko komentirati, saj ne poznam konteksta. Načeloma je pravilen, saj te vlaganje napora pogostokrat ne pripelje nikamor – vse je odvisno od motivacijskih gibal. Primer – si vegan, totalen asket, vadiš jogo …, potem pa resno zboliš. Na prvi pogled je bolezen v tem primeru res videti absurdna in “nepoštena”, vendar pa neha biti absurdna, če pogledaš v ozadje takšnega načina življenja. Morda pa vse to počneš iz strahu pred staranjem, poslabšanjem zdravja … Namesto da bi se soočil s strahom, beg v “zdravo življenje” in v takšnih in podobnih primerih trud rezultata ne prinese.

Ceres wrote:

Ali se namesto napora ne bi dalo vlagati navdih? Dr Scuka pravi, da ni uspeha in uzitka brez napora ali neprijetnosti ali celo trpljenja na zacetku. Je to tudi standard novih frekvenc?

Seveda se ga da, a je treba priti do cone, kjer to začne špilat. Ne vem, kdo je tale doktor ali doktorica, ampak izrečeno se nanaša izključno na pogojeno raven, v kateri je sila malo prostora za navdih. Hkrati pa govori o programu, izredno tipičnem za Slovence.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/