Reply To: Ko nam je udobno, redko napredujemo.

[Robert Zupančič]

Ceres wrote: Razvajenost izgleda rak sodobne druzbe, ampak to se nekako razumem, da pa tisti, ki so imeli neke optimalne zadeve doma (nobenih patoloskih zadev v otrostvu), ne hendlajo lajfa, najvec iz sebe pa naredijo ravno posamezniki, ki so sli skozi popolno patologijo (ce jih ni sesulo), je pa vsaj meni tezko sprejet. Samo to potrjujejo tudi astroloske analize realnih posameznikov.

Vidiš, to je to! In še več: menim, da je razmišljanje tipa “učimo se na napakah drugih” pravzaprav še ena od prevar razuma, ki želi ždeti v komformizmu, saj mu spremembe in delo na sebi nista povšeči. Če se namreč učimo na napakah drugih, pomeni, da lahko pasivno opazujemo druge, pri tem pa sami ne mignemo s prstom. V tem pogledu poznam ekstrema, ki pravi, da mu ni do potovanj, saj se lahko vsak dan odpravi na poljubno potovanje z ogledom kakšne serije na National Geographic TV… Tudi to je različica učenja na napakah, beri izkušnjah drugih. Če sprejmemo tezo, da se načrtno vzdržuje stanje identitete žrtve, je tudi pasivnost del te zgodbe. Pasivna žrtev bo ves čas ostala žrtev, saj bi jo šele aktivnost in akcija premaknila iz tega polja realnosti.
Vzhodnjaki s sprejemanjem askeze nimajo takšnih težav kot razvajeni zahodnjaki, ki smo se preveč uspavali v udobju materialnega sveta. Seveda pa se v tem kontekstu ne da prelisičiti vesolja in njegovih zakonitosti. Pač, učimo se na napakah – SVOJIH, te toliko tujih, in prej, ko to sprejmemo, prej se začnemo premikati proti cilju.

Lepo je če deliš