Reply To: Kdo je oseba?

[Irena]

Kaže, da tema ni “odzivna”, meni pa prihaja v roke čudna literatura, ki ZMANJŠUJE PREPAD MED ČLOVEKOM IN ŽIVALJO.

A nikakor NE v pričakovano smer .

1. P. Singer (2004): Razmislimo znova o življenju in smrti – Sesutje naše tradicionalne etike

V Singerjevih razmišljanjih se v zgodovinskem pregledu zahodnega stališča do odnosa med človekom in živaljo pojavi naslednja razlaga začetka in stopnjevanja prepada med njima:

– Geneza: človeška bitja so nekaj posebnega, narejena po božji podobi naj gospodujejo ribam morja, pticam neba, živini in vsej laznini, ki se plazi po zemlji.

– Krščanska vera pripisuje samo človeškim bitjem neumrljivo dušo, kar utrdi še Tomaž Akvinski z vključevanjem ideje o posebnem statusu človeških bitij Aristotela: ” “Vse v naravi ima svoj smoter, in najvišji smoter manj razumnega je služiti potrebam razumnejšega. Tako rastline obstajajo zato, da služijo živalim za hrano, in živali obstajajo zato, da zagotovijo hrano in oblačilo ljudem”.

– Marsilio Ficino, eden najvplivnejših italijanskih renesančnih filozofov, je opisal človeška bitja kot “središče narave, sredino vesolja, verigo sveta”.

– Korak “naprej” v 17. stoletju napravi utemeljitev moderne filozofije, R. Descartes. Pod vplivom nove in zelo uspešne znanosti o mehaniki je mislil, da vse materialne stvari, vključno z živalmi, upravljajo mehanistična načela, kot so denimo tista, ki uravnavajo urni mehanizem. Po drugi strani je zavest (res cogitans) popolnoma ločena od materije (res extensa). Človeška bitja spadajo tako v materialni svet kot v svet neumrljivih duš. Zaradi duše se lahko zavedamo in mislimo. Nasprotno živali nimajo neumrljivih duš in zato nimajo zavesti. So stroji. Čeprav utegnejo cviliti, ko se ranijo, to ne pomeni, da čutijo bolečino. Saj tudi ura oddaja posebne glasove. Če je delovanje živali kompleksnejše od delovanja ure, je to zato, ker so živali bolj zapleteni stroji; kar pa se tudi pričakuje od strojev, ki jih je napravil Bog in ne človek.

– Več kot stoletje kasneje je v filozofiji Immanuela Kanta antrpocentrični pogled na etiko dosegel svojo najbolj sofisticirano stopnjo. “Živali so zgolj sredstvo za dosego cilja. Cilj pa je človek”. Ljudi kot razumna, zavedajoča se bitja je treba spoštovati kot cilj sam na sebi.

Glede na takšno religiozno in filozofsko ozadje ni prav nič čudnega, da je zahodnjaška etika odbrala človeško življenje kot sveto, le malo pa se je menila za življenje živali, ki niso ljudje.

Zahodnjaška antropocentrična tradicija je vladala tisočletja brez resne opozicije. Na težave je naletela, ko je kopernikanski heliocentrični svetovni sestav nadomestil starejšega grškega geocentričnega. Ni bilo več mogoče vztrajati pri tem, da je Zemlja dobesedno središče vesolja, okrog katerega se vse vrti. To je italijanskega humanista Giordana Bruna napeljalo k trditvi, “da ni človek nič več kot mravlja ob prisotnosti neskončnosti”. Kljub pozivom te (in druge) bogokletne trditve ni preklical, zato je bil sežgan na grmadi.

– Zaradi takega vzgleda je bil Galileo previdnejši (končal je le v hišnem priporu). A vendar se ni dalo zatajiti, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja in vsi drugi planeti pa krožijo okoli njega. Hočeš nočeš je Cerkev sicer prevzela Kopernikov pogled, a ga je priredila. Ljudje niso bili več v središču vesolja, še naprej pa so ustvarjeni po božji podobi.

– Zaradi uveljavljene doktrine o posebnosti človeških bitij je imel v 18. stoletju švedski naravoslovec Carl Linne velike skrbi. Po kriterijih modernega sistema dvojnega poimenovanja rastlin in živali glede na vrsto, rod, družino, red in tako dalje, je ugotovil, da spadajo ljudje in šimpanzi v isti rod. Ni ostal zvest naturalizmu, temveč se je uklonil Cerkvi. Ljudi je umestil v rod Homo in dodal posebno družino Hominidov. Na to ni bil ponosen.

– Huda grožnja zahodnjaški tradiciji je postal v 19. stoletju Charles Darwin: ” Človek se ima v svoji arogantnosti za veliko delo, vredno božjega posega. Bolj skromno in , tako verjamem, resničnejše je, če upoštevamo živalski izvor človeka”. To je napisal leta 1838, pogum in resnično znanstveno veličino pa je združil šele leta 1871, ko je objavil Izvor človeka.

Darwin nas je naučil, da smo tudi sami živali in da je naš naravni izvor enak kot pri drugih živalih. Poudaril je, da so razlike med nami in živalmi, ki niso ljudje, stvar razlik v stopnji in ne vrsti. Zanimale pa ga niso samo fizične podobnosti. Korenine naših zmožnosti, kot so ljubiti in razmišljati, celo sam naš občutek za moralo, je mogoče odkriti že pri živalih, ki niso ljudje.

Singer nadalje v svoji knjigi opisuje razvoj tudi v drugo smer – v različna prizadevanja za zmanjševanje prepada med človekom in živaljo, a naj ostanem v miselnem toku le do Darwina.

Ob trditvi, da so živali stroji, sem se seveda nasmehnila, a nekaj dni kasneje berem o razvoju znanosti in njegovih vizijah naslednje:

2. J. Habermas (2005): Prihodnost človeške narave – verjeti in vedeti

“Napredek bioloških znanosti in razvoj biotehnologij ne razširjata samo znanih možnosti delovanja, ampak omogočata tudi nov tip posegov. Kar je bilo doslej “dano” kot organska narava in je bilo mogoče “gojiti”, se zdaj pomika na področje ciljno usmerjene intervencije. Na to področje poseganja je pritegnjen tudi človeški organizem.

– Leta 1973 so uspeli ločiti in na novo sestaviti elementarne sestavne dele genoma.

– Umetna oploditev je leta 1978 omogočila dostop do človeških zarodnih celic zunaj materinega telesa za genetske raziskave in eksperimente na človeku.

– Razvija se predimplantacijska diagnostika, vzreja organov in posegi genskega spreminjanja v terapevtske namene…

Domet biotehničnih posegov sproža ločevanje med “biti telo” in “imeti telo”, kar ozaveščanju nikakor ne škodi , a znanstvenikom je pomembno nekaj drugega. Popravljanje napak!

Briše se meja med osebami in stvarmi. Scenarij postvaritev zarodka bi se lahko razširil v korist samopostvarjenih popravkov odraslih na lastnem genomu.

Kar ne deluje (kako že?) in kar ni izpravno (kakšno že?) je treba popravit.

Mehanistična načela iz 17. stoletja v elegantni preobleki biokemične teorije 21. stoletja.

“Meja med naravo, katera smo, in organsko opremo, ki si jo damo sami, se izgublja.

Vedno manj je razlik med tistim, kar zraste in tistim, kar je narejeno.

Bomo nove možnosti posega v človeški genom obravnavali kot povečanje svobode? “

Prepričana sem, da zaradi ohranjanja prepada med človekom in živaljo ustvarjamo nov prepad.

Prepad med logiko zdravljenja in logiko življenja. Zdravljenje postaja “popravljanje” stvari….

Morda je tudi prav tako. V večnem iskanju svobode (in izkušnji ne-svobode) smo si ljudje svobodo “prilastili”, živalim pa odrekli. Ker je naš izvor skupen, ne čudi, da vedno bolj izgubljamo tudi lastno svobodo – in z njo tudi Zdravje….

“Če noče gora k Mo
hamedu, bo šel pa Mohamed h gori.” je že davno izjavil Francis Bacon. Če nočemo povzdigniti živali, se moramo pač spustiti k njej.

Irena

Irena2012-08-29 09:23:02

Lepo je če deliš