Reply To: kako stopiti ''bližje k sebi''
AVATAR wrote:
Iz tega je jasno…da vse kanalizirane knjige ter ostala filozofija, ki se trži…vsi viri informacij…so zgolj ” potencialne ” možnosti… …Nič ne moremo vzeti…zdravo za gotovo…jeb ga zdaj.
To načeloma drži, zato recimo mene totalno ne zanima prav nobena kanalizirana knjiga, niti tovrstni avtorji. Stvar je pravzaprav malo bolj kompleksna. Ko se recimo nekaj časa ukvarjaš z nekim problemom, se z njim ukvarja tudi tvoja podzavest. Tudi takrat, ko zavedno ne misliš nanj. In če daš podzavesti dovolj prostora (beri – da znaš imeti vsaj občasno glavo dovolj očiščeno raznih vsakodnevnih misli), pride do idej na klik, povezanih s predmetnim problemom. Kaj se pravzaprav takrat zgodi – tvoj zavedni del razmišlja o problemu v nekih naučenih okvirih, zaradi katerih pogostokrat rešitve ne najde. Podzavest pa ti “ponudi” rešitev izven teh okvirov. Ujel jo boš, če ji pustiš “do besede”. In ta način lahko da super rezultate v povsem praktičnih primerih.
Kaj pa kanaliziranje o tem, kaj je bilo in kaj bo. Podobni smo radijskemu sprejemniku, ki iz množice programov, ki jih različni oddajniki pošiljajo v eter, sprejema tistega, na katerega je nastavljen njegov potenciometer. In kaj je človekov potenciometer poleg vrednot in osnovnih motivacijskih gibal? Predvsem njegova prepričanja, nagnjenost k teorijam specifičnih avtorjev (Supercivilizacija v Atlantidi, genetski inženiring vesoljcev, posegi angelov v zmeljsko resničnost …). In če si “kanal” in poleg tega recimo zagret pristaš teorije o atlantidski supercivilizaciji, boš garant kanaliziral stvari/potencialno realnost, ki bo imela tesno zvezo s tistim, kar v zvezi s to civilizacijo verjameš.
Se pravi – ko si usmerjen na “prizemljene” probleme so rezultati prizemljeni, vidni, materialni, dokazljivi …, ko pa si usmerjen na nekaj, kar je recimo posledica nekih iluzornih predstav o svetu, bo rezultat poglobljena iluzija. Vprašanje je, kaj je sploh objektivno, a objektivnost inputa pogojuje objektivnost kanaliziranega rezultata.
Kanaliziranja se nam dogajajo v vsakodnevnem življenju kar pogosto, potem pa je od tebe odvisno, ali boš to obešal na veliki zvon ali pa pač fural svoje naprej. Dva moja primera:
– Da se to dogaja tudi meni, sem prvič opazil pri pisanju knjige Holistična radiestezija. Usedel sem se z jasno idejo, kako bom speljal eno poglavje, začel pisati, “ven pa je prišlo” nekaj čisto drugega. Kaj je to drugega kot kanaliziranje?
– Ali pa – včasih me v šoli ali na kakšni delavnici kdo vpraša kaj, o čemer sploh še nisem razmišljal. Če bi recimo vprašanje dobil domov na mail, bi v takšnem primeru malce pobrskal za podatki. V takšnelem neposrednem kontaktu pa se mi včasih zgodi, da se “nekam priklopim” in ven vržem odgovor, ki se mu potem celo sam čudim (glej, glej, – a tole jaz vem?
). To seveda ne funkcionira vedno – da funkcionira, moraš biti dovolj sproščen, tisto, kar usmerja tvoj sprejemnik pa je tudi v tem primeru pač vse, kar o tej zadevi veš ali verjameš-in to dvoje seveda pogojuje tudi vrednost/objektivnost/uporabnost odgovora.