Reply To: Kaj sanjate - Forum duhovnost

strelka

Participant

Smile …

kaj pa vem kača je tudi plazilec, …

po Freud -u falični simbol …. Tongue

, po Jungu pa je njena simbolika veliko globja …

Simbol transformacije

Najbolj klasičen pomen sanj o kačah nosi simbolno sporočilo transformacije, globoke notranje preobrazbe. Kače pogosto vidimo kotsimbol življenja, smrti in ponovnega rojstva. Indijanska plemena severne Amerike so kačjo levitev rada povezovala z življenjem in novimi začetki.

Carl Jung je v nebeško-htonični povezavi simbola kače le-to povezoval tudi s simbolom zdravilstva in medicine.

Biblija kačam pripisuje tudi simboliko zla. Kača, ki je h grehu zapeljala Adama in Evo, je bila pravzaprav Satan – padli angel.

In pa, seveda, je kačo moč videti tudi kot svojevrsten falični simbol.

Smile

tole je tudi zanimivo napisano:

Kača – simbol smrti ali življenja?

Vsaka med verami, tudi vera v znanost, določa vernikom
različen odnos do obdajajočega sveta in do ‘sebe’. In jim določa tudi odnos
moškega (principa Jang) do ženske (principa Jin). In obratno.

V glavah ljudi planeta (razen v »!primitivnih!«
poljedelskih kulturah ‘nerazvitega’ sveta, predvsem latinske Amerike, Afrike in
Avstronezije) trenutno povečini dominira in triumfira le Oče (bog-moški), in
zato po svetu prevladuje povečini brezčutni razumarski patriarhat. Posledično v
medsebojnih odnosih vlada hierarhija, avtoriteta in agresivna ‘moška logika
ubijanja in izkoriščanja’ (imperjalizem in kapitalizem), medtem ko je ženski
princip, Jin, vse žensko, v moški zavesti doživljano kot ‘prekletstvo’.

Povsod, kjer dominirajo židje, kristjani in
muslimani, sta kača, ki naj bi zapeljala žensko, in Eva, ker naj bi zapeljala v
greh Adama, prekleti. Ženska je postala (v glavi moškega) grešnica, ‘dežurni
krivec’ za vse moške tegobe. Povsod, kjer dominirajo lovci in živinorejci, si
moški vse žensko podreja in ropa naravo, posiljuje okolje. Koncentracija zato
prevladuje nad pozornostjo in zatira pozornost. Moč in razum zatirata in
ubijata srce.

‘Boginja’ se verniku mačizma kaže kot Satan
oziroma skušnjavec. Pozornost, obzirnost, ženska, zemlja, solza – naravnost naj
bi ‘poštenega’ vernika, moškega seveda, speljevalo od iskanja ‘Boga z brado’
(ki naj bi, po logiki nekaterih, ne bil povsod vseprisoten, temveč le v
templju, cerkvi ali mošeji in, seveda, v nebesih!?!).

Posledično se mačistične religije borijo med seboj
za prevlado nad dušami planeta, namesto da bi ‘duhovni’ širili ljubezen. In
namesto da bi ‘vladalo’ sočutno vzdušje svobode in modrosti, mačisti in
feministke danes vladajo ‘pedrom’, nadzorujejo ‘reve’ in dirigirajo predatorski
‘matriks’ – darvinistično (olimpijsko) obnašanje ljudi. In vse, ‘vernike’ in
‘nevernike’, vodijo ali ženejo v katastrofo.

Jang si je bil podredil Jin; Jang danes kraljuje
Jinu. Mačo, domišljajoč da je bog, pleni in uničuje Zemljo ter strelja na
humanizem…

A ni bilo vedno tako…

Jin in Jang sta bila nekoč v ravnovesju in narava
in družba je cvetela. A tudi ženske, ‘Amazonke’, so si v obdobjih zgodovine
podredile moškega.

—————————-

Ako pogledamo nazaj…

…na začetku razvoja civilizacij so poljedelska
plemena vodile svečenice – ženske in Mati narava je bila učiteljica ‘zakonov’
in ‘logike’. Ženski kulti, časteč rodovitnost in pozorno prisotnost, razumnost
in ustvarjalnost, so pozorno opazovali naravo in sprejemali so omne narave in
se zahvaljevali ‘mamapači’ za njene darove. ‘Simptom’ družbe je bila pozornost.
Prizemljenost. Sprotna učljivost. Ustvarjalnost. In simbol vseh teh pozornih,
naravo opazujočih poledelskih kultov, je bila kača.

Zakaj je kača prekleta od moških religij in
čaščena od vseh ženskih kultov? Zakaj jo je preklel moški? In zakaj je,
kontradiktorno, postala simbol ‘boga’ Asklepija in zdravilstva?

——————————–

Kača je simbol pozornosti. Vsevidnosti.

A vsem nepozornim je postala ‘simbol smrti’.

Kadar hodim po poti počasi in pozorno sproti
gledam kam stopam, mi kača ni nevarna, saj jo opazim in se z njo lahko celo
spoprijateljim. In lahko mi celo lovi miške in je ‘domu’ koristna.

Ko pa lovec hiti za plenom, oči ‘prekriža’ na
plenu, da mu ne izgine iz ‘vizirja’, a zato izgubi ‘periferni vid’, izgubi
pozorno opažanje celotnega okolja, mar ne? Ne gleda kam stopi noga. In kača mu,
osredototočenemu v ‘plen’, ker je ne opazi, postane ‘smrtno nevarna’?

In ko pastir neprestano šteje ovce in teka za
njimi, da jih spravi v ‘red’, mu, osredotočenemu na ‘red’ in ‘število’, pade
pozornost. Ne vidi več pod noge. In kača ga lahko piči. Ali piči ovco ter mu
povzroči ‘škodo’…

In kadar hodiš zamišljen po cesti, se zaletiš v
kandelaber, stopiš na drek, spregledaš prijatelja, mar ne? Kadar v svoji glavi
preračunavaš življenje, je tvoja pozornost uprta v spomin, ne v realni
obdajajoči svet; in si slep za okolje?

Torej

– Osredotočen človek vidi le plen, a (pre)ostalo
mu je ‘megla’. Neraspoznavno. Ne vidi cvetlic, ki jih tepta, sledeč plenu…

– Pazljiv človek vidi le tisto, kar pričakuje, na
kar je bil opozorjen; a osredotočen le na ‘hudega psa’, ne vidi opeke, ki mu
leti na glavo…

– Pozorno bitje vidi vse – psa, opeko, cvetlico in
tudi vreme

‘Vsevidna pozornost’ je torej edina varnost
človeka na poti skozi življenje. Vendar, paradoksalno, otrok ne učimo
pozornosti. Učimo jih osredotočenja in pazljivosti. A pozoren, radoveden otrok,
je motnja v čredi?

——————————–

Vsi osredotočeni, tako lovci kot živinorejci, ki
fokusirajo cilj ali gospodarijo z ovcami in iščejo dobiček, so bili izgubili
pozornost – ‘periferni vid’. In s tem sposobnost prisluhnenja in slišanja
okolja, s tem pa občutljivost, sočutje, nežnost. Srce. In s srcem obraz.

In za izgubo srca niso moški obsodili sebe in
svojo predatorsko-živinorejsko okrutnost. Okrivili in prekleli so za svojo
izgubo pozornosti žensko, kačo, naravo, planet Zemljo. Prekleli življenje na
njem. Sanjajo od Mojzesa naprej le še ‘nebesa’ in ‘lovijo’ nebesa. Jutri ali po
smrti.

In danes?

Današnji predatorski svet darvinistične ideologije
vse bolj križa pogled v plen, časti le osredotočenje in uspeh. Moč. Zmago in
brezčutnost. Junaškost. ‘Moškost’. Jang.

Moška zavest, vzgojena v lovstvo , še vedno
osredotočeno sledi le načrtom svojega omejenega razuma in sanja ‘jutrišnjo
srečo’. A brez ‘perifernega vida’, obstoječega ne občuti. In ženske ‘ne
razume’. Se je vse bolj boji. In jo celo sovraži.

Razumar, osredotočen v iskanje boga in bogastva v
‘še neobstoječi prihodnosti’, je bil postal nepozoren do trenutnega okolja. In
ta brezobziren, brutalen, v izplen osredotočen predator in v ovce izkoriščajoč
pastir, v ovčjerejsko in lovsko logiko vzgajata tudi svoje otroke. »Moški ne
sme biti občutljiv, temveč odločen in brezčuten junak. Moški ne joka. Jokajo le
reve. Gayi,« poslušajo fantki v mačo-družbi že tisočletja.

In dandanes ne smejo jokati več niti punčke…

…sprejeti in ‘požreti’ morajo bolečino posilstva,
sprejeti da je teliček pač le ‘ šnicel’ in sprejeti predatorsko
mačistično-feministično družbo za ‘edinomožno’.

Kajti moški še vedno slepo veruje v ‘svojo’ moč,
znanje, zvitosi in v ‘cilj’…. In si domišlja da s svojo močjo mravljinca,
vedno omejenim znanjem in z zvitostjo tatu in krutostjo roparja lahko premaga
naravo? In v bojevnike proti ‘ženski’, v ropanje in posiljevanje ‘šibkejših’,
vzgaja celo svoje otroke?

Žensko so častili ( in jo častijo ) vsi
poljedelski kulti sveta

Zadnji ‘zemeljski’ – ženski kult v Evropi,
Elevzine, in elevzinski misterij, so bili zatrli ‘Tezejevi’ Dorci, ki so s
konjem in železno tehnologijo pokorili in/ali uničili ‘mitološko’
bronasto-dobno, ‘cehovske’ bogove častečo Grčijo. Tezejev ‘sveti konj’
(krščanski sveti Jurij) je bil pohodil ‘sveto kačo’- poljedelske Elevzine,
‘svetega bika’ – živinorejske Minojce in ‘svetega leva’- tiranske lovce
Mikence. Pričelo se je, s Tezejem, obdobje ‘junaštva’ in borbe za ‘svobodo duše
in telesa’. Bronaste dobe in naravnih kultov je bilo konec.

Logika, ideja in domišljija je v Homerjevem času
dobila krila; in ‘krilati konj’ Pegaz je na krilih domišljije in logike skozi
Delfski orakel popeljal Grka Solonove in Sokratove dobe iz obdobja strahu v
svobodno neprestrašeno samozavest, v ‘opazovanje samega sebe’, in ga poslal na
pot učlovečenja in demokracije, proti soupoštevanju in sožitju svobodnih ljudi
z naravo…

…a pozabili so bili Grki na Apolonovo ‘darilo
svobode’, na skromnost in naravnost. Časteč Zevsa, boga zmage in prevare, so z
obsodbo Sokrata obsodili na smrt skromnost, ter časteč svojo veličino šli v
samopoveličevanje, v zavojevanje, v napad in… kako poučno… v propad…

…kot gre predatorski svet, časteč le zmago in
izplen, tudi danes?

Kača je simbol zdravilcev

Asklepius je bil, po grški mitologiji, sin
Apolona, grškega boga modrosti, umetnosti in zdravilstva, in zemljanke,
tesalske deklice Koronis. Bil je torej ‘pol bog pol človek’ oziroma človek z
božanskimi darovi. Njegova pozornost je ‘videla’ v preteklost, trenutnost in
prihodnost, zato je lahko tudi ‘obujal mrtve’ in zdravil zablode človeka –
‘bolezni’.

V njegovem zdravilišču so, med drugim, zdravili
bolane tudi s ‘kačjo terapijo’. Uspavanega človeka so spustili v votlino polno
kač brez strupnikov. In prebujenju v ‘dejanski svet’ je povzročalo ‘smrtni šok’.

Zakaj je ta šok-terapija zdravila?

————————

Biti pozoren pomeni biti prisoten v obdajajočem
okolju, pozoren na okoljnje dogajanje, biti občutljiv na ‘zunanji svet’, ki nas
trenutno (vedno) obdaja. Pomeni biti v stanju prisluhnenja okolju. Pomeni
‘zadržati dih’ in usmeriti vso pozornost navzven…. kot ‘strah’, ki
prisluškuje, kje je ‘zmaj’ ali kot ‘lakota’, ki prisluškuje, kje se ‘premika
hrana’. Pozornost, kot radoveden otrok, vidi vse in sliši vse in občuti vse.

Biti osredotočen pa pomeni opaziti le ‘izbran’ iz
celote izločen delček celote. Pomeni videti, kam stopaš. A ne videti, da se
bliža neurje.

A biti osredotočen v še neobstoječe, v željo, ki
se bo izpolnila jutri?

Pomeni imeti pozornost izdvojeno iz sedanjega časa
in posledično , neprisotnost v okolju. Pomeni biti brezčuten, ločen od trenutne
bolečine in tudi od lepote okolja.

—————————-

Opazujoč zgodovino, lahko opazimo, kako je človek
do nekega trenutka bil le bitko za preživetje. Bolečina lakote ga je gnala v
preskrbo s hrano in ‘strahovi’ in ‘zaščitniki’, ‘slabi’ in ‘dobri’ bogovi, so
mu dirigirali življenje.

A v stari Grčiji se je zgodil ‘duhovni preskok’.

V stari pohomerski Grčiji, ko je bila skupinska
‘karma’, vodena od vračev – strahov –bogov, izgubila moč nad posameznikom, se
je s pomoćjo Delfov in oraklja rodil individualec, ‘mislec’ z lastnim
mišljenjem in lastno priložnostjo (prihodnostjo). In ko se je človek rešil
temine strahu, je razumsko pogledal v ‘svetlo prihodnost’ in jo pričel ‘zvito’
načrtovati. Izbral si je cilj kot vodilo življenja, usmeril svojo pozornost v
pot do cilja; in postal nepozoren na trenutno okoljnje. Živeč že v ‘jutri’ in
žrtvujoč vsak trenutek ‘sedanjega časa’ za uresničitev cilja, je ‘padel’ ven iz
trenutnosti – večnosti. Domišljija mu je pozornost vse bolj pošiljala v sanje.
V ‘možno resničnost’. In žrtvujoč lastno telo in vso pozornost ‘domišljijskemu
jutri’, je zavest ‘sanjačev’ pričela živeti v drugem času kot telo. Človek je
postal ‘shizofrenik’. Živeč med ‘bo’ in ‘je’. Med ‘lepo sanjo’ in ‘grozljivo
sedanjostjo’, v kateri želja še ni materjalizirana.

Grški človek je torej iz ‘časa bojazni’ in starih
strašljivih bogov, stopil najprej v brezčasje svobodnega, v stanje ‘sokratnosti’,
kjer je ‘stal’ in od koder je opazoval svet okoli sebe Sokrat. Ni ga ni nosil
ne strah in ni ga zapeljala niti želja niti prevzetnost. S pozicije nevednega
se je spraševal o smislu življenja, umiranja in bivanja. In o pravilnosti
nastrojenosti tedanje družbe, ki je pod vplivom Perikleja postajala samoljubna
in pod vpivom Alkibidiasa, olimpijskega zmagovalca, pohlepna in agresivna.
Zapadala v ‘čas pričakovanja zmage’. Kajti želja po veličini je Sokratovim
sodobnikom zameglila razum in postala vodilo bivanja. Cilj v ‘tem življenju’
jim je vzel vso pozornost. A pozabil je bil Grk, ukvarjajoč se le s svojim
ciljem in povzpetjem, na smrt. In ko je dosegel prvi cilj, si je postavil
novega. In pričel je hoditi od cilja do cilja. A izgubil ‘večno sedanjost’. In
z njo zdravje. Povezanost ‘duše’ in ‘telesa’.

In Asklepij ga je, izgubljenega v ‘prihodnosti’,
vzaknil med kače?

Prebujajoč se v ‘bolečo sedanjost’, v kateri smo
telesno prisotni vsak trenutek našega življenja, iz katere ne moremo fizično
pobegniti niti ‘nazaj’ niti se ji izogniti v ‘jutri’, so pacienti doživeli
smrtni strah in se soočili s smrtjo. S samim sabo. S svojimi dejanji v
življenju. S svojo ‘pravičnostjo’.

Šok terapija je človeka, zagledanega v prihodnost
in v svoj lasten svet sanj, ‘potegnila’ iz ‘sanj’ oziroma iz domišljije in
domišljavosti ter ga prizemljila v ‘trenutnost’ – sedanjost – zavestnost smrti
in ‘večnosti’. V realnost. Kjer je domišljavost bolezen. Mačizem norost.

————————-

Nekoč je torej moški ‘zabluzil’ v osredotočeno
iskanje sreče le zase; in preklel žensko ter si jo podredil v sužnjo. In
zaničevalni odnos do vsega ženskega, sovražnost do ‘narave’, se je skozi
družino na otroke prenašal do danes kot virus.

Toda ali ni bilo dovolj?

Ali nismo dovolj dolgo živeli v svetu, kjer Jang
zatira Jin, kjer moški vidi žensko le kot posest ali plen?

—————————–

Živeti po lastnih spoznanjih ali po ‘merilih’ in
‘vrednotah’ in ‘znanju’ mačistične družbe?

Postati ropar ali človečno bitje? Egoist ali
ekolog?

Ali ni to dilema vsakega otroka?

Vir: Pozitivke .net

Big smile