Reply To: Kaj sanjate

[ozelot]

13. marca letos:

Danes sem sanjal potovanje skozi čas. Nekaj nas smo se odpravili na
potovanje skozi čas preko ledenega oceana. To da smo potovali skozi čas
smo ugotovili šele na koncu sanj. Potovali smo na kitu. Kit nas je nosil
med zaledenelimi gmotami v daljno deželo. Na nekem delu je bila zapora
skozi katero se ni dalo. Ladje postavljene vzporedno so branile prehod v
drug svet. Na radarju so zaznale kita in začele so spuščat torpede po
vodi, da bi nam preprečile nadaljno pot. Na pomoč je prišel helikopter,
ki je kita dvignil nad vodo in torpedi so nas zgrešili. Skupaj smo
preleteli te stražarje vrat skozi čas. Začeli so streljati v zrak ampak
mi smo že prej spet pluli v vodi a tokrat na delfinu. Kita ni bilo
naenkrat več. Potopili smo se zelo globoko v ocean da nas nebi opazili
od zgoraj. Globine oceana so bile zelo temne, tihe in hladne. Prižgali
smo luči ki so pa svetile le bližnje predmete. Včasih smo se peljali
mimo neznansko velikih rib ki so imele odprte gobce s katerimi bi lahko
pojedle največjega kita. Izogibali smo se jih čeprav niso kazale
interesa da bi nas lovile. Bile so res ogromne. Dolge morda po 50 metrov
ali še veliko več. Kar naenkrat smo zapluli v en tunel in naš delfin se
je spremenil v leseno skrinjico. Tunel je pa peljal v nek prostor kjer
sta bila notri dva človeka. Začudeno sta pogledala skrinjico ki je
prišla iz luknje na zidu. Bila sta velikana. V sanjah sem pomisli, da
sem kot Gulliver v deželi velikanov. Vzela sta skrinjico in jo odprla.
Na moje začudenje mene ni bilo notri. Spraševal sem se kje sem vendar,
če sem pa potnik. Odgovor se je pojavil kaj hitro. Potovali smo skozi
čas in naše fizično telo je tačas umrlo. Ni preneslo tega. Preskočili
smo namreč kar konkretno obdobje ker se je pisalo leto 3100 ali nekaj
več. Tudi sama pot je bila za fizična telesa tako naporna da ni od nas
ostalo čisto nič. Niti kosti. Je bilo pa v skrinjici nekaj drugega. Bila
je napisana telefonska številka tistega ki nas je poslal na to pot.
Velikana nista izgubljala časa in sta poklicala. Oglasila se je neka
ženska in povedala od kod je. Dogovorili so se da se dobijo v njeni
vasi. Ta dva moža sta šla na dogovorjeni naslov a tam ni bilo ničesar.
Tam bi morala biti vas a je bilo le še nekaj ruševin. V tisočletju so
umrli vsi in celo naselje je izginilo. Samo gozd in travniki so ostali.
Nekako smo se oni in mi začeli zavedati da tukaj nekaj ne štima in smo
osupli ugotovili kaj se je pravzaprav zgodilo. Da smo se izgubili v času
in da sta onadva po telefonu govorila z žensko ki je umrla pred 1000
leti..

Konca se ne spomnim točno.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem