Reply To: Individualnost?
Bor wrote: Pozdravljeni,
mogoče še ena misel, ki se morebiti navezuje na temo “realne realnosti”.Menim, da ni tako pomembno kaj je v resnici “realna realnost” in tega v vsej polnosti kot ljudje (ki smo ustvarjena bitja) tudi nismo sposobni spoznati. Bolj se mi zdi pomembno odkriti kaj je “naša pot”, kaj je to, kar je naša lastna individualnost, kam nas kliče naše srce…ker v kolikor najdemo svojo lastno pot lahko potem začnemo graditi svojo realnost, svoj svet. In šele takrat, ko smo na svoji poti se lahko branimo pred vdori tujih realnosti, šele takrat smo jih sposobni pravzaprav prepoznati kot tuje. Ko najdeš svojo pot, tudi ne izgubljaš tolike energije v prazno…ti jo več ostane zase.
Vidiš, tole, namreč razvoj lastne individualnosti, je zame cilj bivanja v objektnem svetu. S tem, ko razviješ lastne potenciale, narediš največ tudi za celoto. In to je tudi poanta enega od vodil zena, ki pravi: »Ne trudi se biti dober; bodi avtentičen.«
Bor wrote:
Seveda najti svojo pot ni tako enostavno, ker so nam že od spočetja naprej v našo zavest in podzavest vcepljani številni programi (“realnosti”) in je najti stik s svojo dušo-srcem včasih sila težko.Zanima me: kaj menite o tem, da je vsak izmed nas individualno bitje, ki ima neka samo njemu lastna svojstva, ki so taka od zmeraj in ki delajo Janeza za zmeraj drugačnega (ne glede na katere koli vplive) od Francija.
Valjda. Okol tega je zame vsaka debata odveč.
Bor wrote:
Zanima me še: kje in kaj bi potem bil sedež te individualnosti (a je to srce-duša, zavest)?
Sila pomembno vprašanje, moje stališče pa ponavadi večini ni všeč. Sila veliko učenj namreč trdi, da je »delovati s srcem« tisto najvišje, kar je mogoče, jaz pa se s tem niti slučajno ne strinjam in na to gledam kot na stereotip. Evo, pa poglejmo zakaj (zadeva je kompleksna, in sedajle jo bom razložil razmeroma površno, a vsako nejasnost sem pripravljen detajlneje pojasniti):
Tisto, čemur pravimo naš jaz, je sestavljeno iz nepogojenega dela (golo zavedanje, notranji opazovalec) in pogojenega dela (ego). Ego, oziroma pogojeni jaz, pa je sestavljen iz:
– Bazičnega jaza (programi, ki jih dobimo od staršev, značilnosti telesa, temperament, bazični karakter …
– Več drugih jazov (zaključni jaz, socialno modificirani jaz, ki je pravzaprav del zaključnega jaza, idealni jaz, izgubljeni jaz, evaluacijski jaz)
Tik pred rojstvom se v telo inkarnira duša, ki je kompatibilna s programi bazičnega jaza. Ko se potem začne proces vzgoje, se preko bazičnega jaza nalagajo programi drugih jazov in ga prekrijejo. Tako nase pozabimo. In delovati na ravni srca, pomeni, prebiti se do svojega bazičnega jaza, svojih bazičnih hotenj, jih razvijati in živeti.
Ampak ali je to res najvišja mogoča stopnja individualnosti?
Daleč od tega!!!!!!!
Ko deluješ na ravni duše, ali če hočeš – bazičnega jaza, si še vedno pod vplivom programov, ki delovanje/izražanje duše determinirajo. Ko si namreč »v stiku s samim sabo«, te determinira fizično telo in to ne le v smislu zdravja (v psihologiji so znane povezave med obliko fizičnega telesa in psihološkimi značilnostimi), bazični temperament (saj veš – sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik), bazični karakter, bazične nevrološke povezave, znane kot enagrami …). Ko deluješ na ravni bazičnega jaza, deluješ na ravni četrte čakre in šele s peto se začne področje duha. V Ameriki preizkušena kognitivna terapija s praznim prostorom, ki je bila v osnovi zamišljena kot »orodje« proti stresu, je pravzaprav metoda deidentifikacije s telesom in od stopnje te deidentifikacije je odvisno, kako globoko na raven duha boš zakorakal in v kakšni meri posledično razvil dušo. Tudi duša je namreč podvržena zakonom evolucije. Bolj se deidentificiraš od telesa, manj si podvržen vplivom bazičnih programov in bolj se duša razvija k dejanski individualnosti.
Bor wrote:
Pa še: ali po vaše po naši fizični smrti še obstajamo kot individuum?
Do neke mere ja, do neke mere ne. Odvisno, kako na stvar gledaš. Individualnost iz ravni bazičnega jaza gre k vragu, izkušnje inkarnacije pa absorbira duša in se bo v skladu s tem naslednjič inkarnirala v ustrezno okolje.
Recimo, da tisto, kar sem pisal zgoraj vem, tole, ker pišem klele, pa verjamem.
Irena wrote:
Jaz mislim malce drugače- ni možno ne biti na svoji poti .
Glede na to, da večina deluje pod vplivom vsiljenih programov (zaključni jaz …), torej ne more biti na svoji poti, ampak na poti programov. V tej fazi so le medij, preko katerega se manifestirajo programi. Zato sem Avatarju nekajkrat za zajebancijo napisal, da sploh ne obstaja
Irena wrote:
Dilema obsmrtnih izkušenj še iz “dialoga” Platona in Aristotla
Glede na to, da je Platon verjel, da duša preživi fizično smrt, Aristotel pa, da je ne, se kaj pametnega nista mogla zmenit
tadej pretner2011-02-16 07:09:51