Reply To: Etika zdravilcev/naivnost klientov

[mimoidoci]

Mislim, da je primerjava zavarovalniškega in samoplačniškega modela zagotavljanja storitev na nek način neprimerna, razen če si pripravljen našteti vse dobre in vse slabe strani obeh sistemov. Strinjam se, da je sistem javnega zdravstva pri nas precej špehast, saj se napaja iz bogatega korita (zavarovalnic) in nima samopotrebe skrbeti za svojo ‘fit postavo’ – nenehno izboljševati svoje storitve in hkrati zniževati cene le teh. Vendar je, z vsemi svojimi slabostmi, dostopen skoraj vsem državljanom. Seveda, dokler smo zdravi in občasno potrebujemo pomoč le pri lastnem uravnovešenju, se nam zdi neskončno potraten in drag, ko pa pridemo do točke, da je treba živeti s trajnimi ali kroničnimi okvarami, pa začnemo ceniti tudi njegove dobre lastnosti.

Po drugi strani je samoplačniški model bolj ‘fit’ in ‘orientiran k uporabniku’. Pa ne zaradi ljubezni do klientov, ampak zato, ker mora v prvi vrsti zagotoviti svojo eksistenco. To lahko zagotovi le z dovolj velikim številom zadovoljnih strank, saj nima zavarovalnice, ki bi mu dajala za plače in pokrivala fiksne stroške ne glede na obseg opravljenih storitev. Jaz si večine storitev, ki jih pri nas nudijo v samoplačniških ordinacijah klasične medicine, ne morem privoščiti. Tudi v primeru, če mi v celoti vrnejo kar sem letno vplačal v zdravstvene zavarovalnice. Da ne bo pomote – sem zdrav (no, zdrav v smislu, da (še) ne povzročam stroškov ZZZS in Vzajemni). Eno je iti k zobozdravniku in v celoti iz lastnega žepa plačati zalivko, nekaj povsem drugega (finančno gledano) pa sanirati npr. problem modrostnih zob, ki so se odločili priti na plan z ‘rahlo’ zamudo.

Skratka, odločitev družbe je v kakšni meri bodo tudi zahtevnejši in dražji posegi dostopni državljanom, ki si jih sicer v nobenem primeru ne bi mogli privoščiti, in kakšno ceno ‘izgub’ smo pripravljeni tolerirati pri takem javnem sistemu.

Kar se alternativne medicine tiče, pa po moje ni bistveno drugače. Če želi zdravilec spodobno živeti le od lastnega dela in si zagotoviti osebnostno rast in razvoj, si mora zagotoviti sredstva. Ali zaračunava svoje storitve, svoj čas, ali pač dela zastonj in hkrati prodaja knjige, tečaje, kristale, piramide… je navsezadnje vseeno. Dejstvo je, da tudi sam potrebuje posvetne reči, pa čeprav je voljan ves svoj čas brez nadomestila nameniti klientom, ki njegovo pomoč potrebujejo. Z urejanjem področja zdravilstva bodo s strani države prišli za zdravilca le še dodatni stroški (npr. ordinacija, permanentno izobraževanje, vzdrževanje licenc, poklicno zavarovanje, plačevanje davkov…), ki bodo po eni strani zreducirali število ‘zdravilcev’, po drugi pa podražili storitve vsaj do točke, da lahko zdravilec pokrije lastne stroške.

Ko bodo fiksni stroški zdravilcev tako visoki, da si bo vse manj klientov lahko privoščilo samoplačniške obiske pri njih, si bo marsikdo med njimi zaželel priklopiti se na koncesije iz javnega zdravstva. Ne zaradi denarja, ki je ljudem s koncesijo ‘lahko dostopen’, ampak zato, ker bodo tudi sami imeli zagotovljeno minimalno varnost za opravljanje svojega poklica in ne bodo v celoti in neposredno odvisni od tržnih razmer in konkurence – predvsem nelojalne konkurence.

Kaj bo, ali naj bi, naredila država? Nič, če bodo stroški za pobiranje novih davkov višji od zneska pobranih davkov, in nič, dokler zaradi dela šarlatanov ne bo dovolj glasnega zgražanja širše, ne le strokovne javnosti.

Lepo je če deliš