Reply To: Etika zdravilcev/naivnost klientov

Participant

mimoidoci wrote: Bi si pa drznil s svojim laičnim mnenjem dezniti v (ne)solidarnost med zdravilci. Ja, vem, ‘naj sosedu crkne krava’ je skoraj državna himna, vendar bi vseeno pričakoval malo več solidarnosti. Ne zaradi šarlatanov, ki praznijo denarnice, solidarnost bi pričakoval zato, ker imate ‘alternativni’ zdravilci večino pacientov, pardon, klientov, iz naslova neuspešnega delovanja družine, družbe, cerkve in zdravstva. Ste nekakšen HOSPIC družbe v kateri živimo. Vsaj malo bi se lahko zgledovali po ‘solidarnosti’ zdravnikov, ali vsaj njihovem molku ob napakah kolegov. Pa pri tem ne mislim molku v primerih kot je bil Nekrep, da ne bo pomote.

Alternativnega zdravljenja v tem kontekstu ni mogoče niti približno primerjati z uradno medicino, kjer je vzpostavljen izjemno močan, strukturiran sistem, ki sega celo v najvišje sfere politike in javnega življenja. Nekaj ključnih razlik je navedenih v nadaljevanju:
– za uradno medicino se sredstva (večinoma) prelivajo iz proračuna (torej plačujemo vsi državljani, tudi tisti, ki zdravnika od blizu ne vidijo več let), alternativci pa se financiramo iz naslova opravljenih storitev na temu področju;
– uradna medicina ima strukturiran sistem, ki je enoten na svetovni ravni, alternativna medicina pa je večinoma povsem individualna, nestrukturirana in brez jasnih zapisanih pravil. Zdravnik v Sloveniji ali zdravnik na Kajmanskih otokih bosta zdravila na enak način, kar za alternativce ni mogoče reči;
– zdravniški “ceh” je izjemno dobro organiziran v zbornice, alternativna veja pa česa takšnega nima, če pa že, je to zgolj na deklerativni ravni, torej bolj simbolično kot z nekim resničnim vplivom, saj je ponavadi vpis v takšne zbornice neobvezujoč in tudi članstvo majhno;
– uradna medicina je del družbenega sistema in kot taka tudi privilegirana, alternativna medicina pa je “spredalčkana” v profitno samostojno dejavnost, ki jo v osnovi regulira Zakon o gospodarskih družbah, zdravniška zbornica pa le v toliko, da bi na področju etike, usposobljenosti in kakovosti opravljenih storitev zagotavljali nek minimum, bistvo pa je, da se na ta način nadzoruje delo alternativcev in vpliva nanje, da ne bi kakorkoli ovirali dela uradne medicine, ko v zakonu zapišejo obvezo, da mora alternativni zdravilec svojega klienta jasno opozoriti na nevarnost zamujenega zdravljenja pri uradni medicini (obratno seveda to ne velja, čeprav je dokazano, da bi marsikatero bolezen lahko pozdravili izključno z alternativnimi metodami, pa jih na koncu ne moremo več, ker je alopatsko zdravljenje naredilo že preveč škode. To še posebej velja za nekatere oblike zdravljenja raka z konvencionalnimi metodami uradne medicine, kot je kemoterija in obsevanje, s katerim dolgoročno dokazano naredijo telesu več škode kot koristi);

Zgoraj je navedenih samo nekaj ključnih razlik, zaradi katerih resnično ne moremo enačiti uradne medicine in alternative. Delujeta po povsem drugačnih sistemih in imata povsem drugačno strukturo, kar pa ne pomeni, da ne moreta komplementarno delovati. Vendar pa je to že zgodba za katero drugo temo. Vsekakor klienti sami odločajo kako se bodo zdravili, če se sploh bodo zdravili.

Zaradi navedenih vzrokov in pa predvsem zaradi dejstva, da je alternativna medicina že v osnovi stigmatizirana in prikazana v negativni konotaciji (zamerki tega segajo še v nekdanjo državo), kar za uradno medicino seveda ne velja, je “obveza” alternativcev, da sami “naredijo red” v svojih vrstah in na različne načine (tudi z javnimi pozivi in medijskimi objavami) vplivajo na čiščenje znotraj “ceha”. Drugače ne gre. Tudi prav je tako, saj alternativci ne želimo biti podobni uradni medicini, ki tako kot katoliška cerkev, zna dobro vso “svinjarijo” v lastnih vrstah pomesti pod preprogo… Alternativci pač nismo nedotakljivi samooklicani “bogovi v belem”, ki imajo vsakega 10. v mesecu (nadpovrečno) plačo ne glede na to, kaj in kako kakovostno so delali v preteklem mesecu. Alternativec si svoj “kruh” služi izključno z lastnimi rokami in kvaliteto storitev, ki jih izvaja, zato je neposredno odgovoren klientom in uspehu, ki ga pomaga doseči. To je tudi gonilna sila, ki poganja njegovo delo in zagotavlja prihodnji zaslužek. Torej je tu “boj za preživetje” neprimerno bolj zaostren in da, tudi podvržen vplivom tržnega gospodarstva, kamor sodi tudi vprašanje konkurence, kar je spet nekaj, kar v uradni medicini ne poznajo in se ne rabijo obremenjevati s tem. In ravno konkurenca je tisti regulator, ki na dolgi rok zagotavlja kvaliteto na področju alternativnega zdravljenja, saj na dolgi rok že sam trg izvrže tiste, ki niso kvalitetni in ne dosegajo ustreznih rezultatov.

Iz navedenega trdim, da alternativec s svojim poslanstvom izbere težjo pot, saj se mora boriti proti sistemu – beri uradni medicini, ki ga poskuša ves čas ovirati in šikanirati, poleg tega pa še s pastmi tržnega gospodarstva. Iz tega vidika bi bilo neprimerno lažje sedeti za knjigami, pridobiti diplomo in se po liniji najmanjšega odpora infiltrirati v dobro strukturiran in (zaenkrat še) varen sistem uradne medicine ter živeti relativno brezskrbno življenje. Vendar pa vprašajte vsakega pravega alternativca, če bi zamenjal, in boste slišali odločen “NE!” Vzrok? Vse pove že dejstvo, da niti en alternativec še ni “prebegnil” na stran uradne medicine, obratno pa se čedalje pogosteje dogaja, da se zdravniki in drugo zdravniško osebje seznanja in celo aktivno ukvarja z katero vejo alternativne medicine, kar je seveda za pozdravit.

Lepo je če deliš