Reply To: Epigenetika
tretji del procesa prisotnosti …saj je govora o tem 
TRETJI TEDEN PROCESA
PRISOTNOSTI
Tretji teden procesa se v ožjem smislu nanaša
na dejstvo, da smo večino čustvenih blokad,
zaradi katerih imamo težave danes, pridelali
najkasneje do dvanajstega leta, večino pa še
precej prej. V tem obdobju tiči tudi bit naših
današnjih vzorcev obnašanja, njihovi temelji pa
stojijo predvsem na izkušnjah, ki smo jih
doživeli kot travmatične, dejstvu, da v želji, da bi
bili sprejeti v svet odraslih zatiramo svoja
čustva in v nezavednem modeliranju – otrokovem
mentalnim povezovanju čustvenih situacij in
dogodkov (če smo npr. kot otroci naredili neko
neumnost, pa nas je oče kaznoval, zraven pa
recimo rekel, da nismo nič vredni, je velika
verjetnost, da bomo imeli v odraslosti vedno,
kadar ne bomo izpolnili pričakovanj drugih,
občutek ničvrednosti).
Proces nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim
dihanjem, 2 x 15 minut, in sedaj smo bolj ali
manj že tako »v štosu«, da ob dihanju ne
potrebujemo ponavljanja izjave za bujenje, s katero
smo si v začetku pomagali zasidrati zavest v
sedanjem trenutku, če je le mogoče, pa se
ognimo tudi vizualizaciji vodnega curka,
opisanega pred/v prvem delu. Vizualizacijo
uporabimo v tretjem tednu le če nas misli še
vedno nekontrolirano »odnašajo« iz sedanjega
trenutka. Če
pa s tem nimamo težav, se popolnoma osredotočimo na to, kaj se v nas dogaja na
fizični (telesne
senzacije), čustveni in mentalni ravni (misli, ki iz nas izhajajo). Nekateri
mislijo,
da delajo
proces slabo, če med dihanjem nimajo občutka praznine, a ni tako. Povsem
naravno je,
da na površje, poleg telesnih in čustvenih
senzacij, izhajajo tudi misli – pazimo le na to, da se
z njimi ne poistovetimo oziroma da nas ne
odfurajo; ohranimo takšno prisotnost zavesti, da
jih lahko zgolj opazujemo.
Izjava za bujenje za ta teden je: »Popolnoma
sprejemam otroka v sebi.«, ki
jo v sebi
ponavljamo tekom dneva, kadar imamo le čas
oziroma se na to spomnimo.
V tem tednu nam je cilj ozavestiti
prepričanja/naše mentalne konstrukte, ki dušijo našega
notranjega otroka. Za temi konstrukti tiči
neintegrirana čustvena energija. S tem, ko jih
ozavestimo na mentalni ravni, jim odpremo
pot, da se skozi povezano dihanje lažje
integrirajo, zato bomo vsak dan delali tudi
na tovrstnem mentalnem ozaveščanju.
·
Prvi dan: Na eno stran lista
papirja v stolpec napišimo vse lastnosti, ki jih
prepoznavamo kot svoje kvalitete (npr.
nadarjenost, zdrav način življenja, prijaznost …),
·
na drugo stran pa v drug stolpec vse
svoje lastnosti, ki jih prepoznavamo kot slabe.
·
Drugi dan: Preverimo, ali se »najdemo«
v katerem od naslednjih destruktivnih
prepričanj:
*Da bi me imeli radi, moram biti boljši(a)
*V nekaterih okolji (katerih????) nisem zaželen(a)
*Sem žrtev (koga/česa?)
*Ne zaslužim (česa?)
·
Tretji dan: Preverimo, ali se
»najdemo« v katerem od naslednjih destruktivnih
prepričanj:
·
*Sem slaba oseba
*Nisem tako pomemben(a) kot večina drugih
*Sem ničvreden(a)
*Sem nesposoben(a) in nikoli ne bom ničesar
dosegel(a)
*Nisem pravega spola; moral(a) bi biti
ženska/moški
·
Četrti dan, peti, šesti in sedmi dan
naredimo tole vajo:
-Globoko se sprostimo, na način, na katerega
nam je to najlažje, dosežemo globoko
meditativno stanje.
-Z
zaprtimi očmi pred seboj vizualiziramo veliko ogledalo, ki ima lastnosti, kot
ogledalo
iz pravljice Sneguljčica; vse ve. Zaželimo si, da v njem zagledamo
vizualni
lik prepričanja, ki nas zelo bremeni (to je del nas, ki ga ne sprejemamo
-verjetno
ga bomo »zagledali« kot nekaj temnega). Ni pomembno, ali je to breme
nastalo
kot
*posledica omejitev, do katerih je prišlo zaradi pričakovanj
drugih
*posledica čustvenih ran
*posledica okolja, ki je od tebe zahtevalo, da
postaneš nekdo drug
*posledica neuspehov, do katerih je prišlo zaradi
želje, da ugodimo drugim
*česa drugega
-Nekaj
časa ta prizor opazujmo, v želji, da bi ga čim bolje razumeli (da bi bili
srečni,
moramo sprejeti vsak del sebe, tako »dober«, kot »slab« – dobro in slabo
je le
sodba, ki se nanaša na del nas.
–
Stegnimo roke, objemimo nesprejet del sebe, ki smo ga videli v ogledalu
in ga
nežno prižemimo na srce.
strelka2015-10-12 16:19:16