Reply To: Epigenetika
Prima wrote:
Zakaj imam občutek, da ne spadam v svojo familijo? (Ni samo občutek. Vsa žlahta mi ob vsakem srečanju to z veseljem pove direkt v ksiht).Ali mi epigenetika lahko ponudi odgovor?
Avatar wrote:
Mater no, jaz imam ist občutek že ves čas svojega lajfa…Ti
ljudje mi nič ne pomenijo, zgledajo mi kot tujci.
Sta opazila, da na to, v kakšni meri je kdo v lajfu uspešen in integriran, nima ključnega vpliva inteligenca? Verjetno sta. Pa si poglejmo, v čem je torej fora:
Kot smo že rekli, je otrok v času rosnega otroštva totalno pod vplivom staršev. Na zavedni in nezavedni ravni. Njihov vpliv nanj se seveda začne že na nezavedni ravni, ko otrok še nima nobene predstave o sebi. Da bi nek otrok zrasel v uspešno in integrirano osebo, rabi integrirano dužinsko okolje – da imata oče in mati odnos, v katerem drug drugemu dajeta vsaj približno toliko energije, kot jo od drugega dobivata. To je pogost primer v kakšnih tradicionalnih/kmečkih familijah, v katerih se točno ve, za kaj je kdo od staršev zadolžen, kakšno vlogo ima in to vlogo odigra.
V večini družin pa ni tako. Veliko folka raste v razmerah, v katerih je eden od staršev bistveno močnejši ali celo brez enega od staršev. V takšnih razmerah je torej eden od staršev, torej tisti, ki v odnosu dobi manj energije, neprestano v energijskem deficitu, zato jo na nezavedni ravni odvzame otroku in ga dezintegrira* (primer je na koncu). Otroka tako nezavedno potegne v identitetpo žrtve, že v startu pa je v energijskem deficitu. Ko začne navezovati stike z drugimi otroci, to dela tako, da na različne načine išče pozornost (da dobi manjko energije nazaj), kasneje pa začne stvari, ljudi in dogodke v lajfu kontrolirati. Ni torej spontan, kontroliranje pa mu nadalje jemlje energijo.
Pri vsem skupaj ne pozabimo na polarnost. Nihče ne more biti le agresor ali le žrtev. Oče, ki je doma agresor, je verjetno v službi žrtev. Mama, ki je v odnosu do očeta žrtev, je v energijskem smislu agresor do otroka, saj mu skozi spodaj opisani model jemlje energijo. Večinoma takšni otroci ne zgubijo stika z družino – familija jih lepo vpakira v identiteto žrtve, v lajfu ne uspejo, za to, da jim ne gre, jim je kriv kdo drug, sistem …, ampak takšna je cela familija. So pa tudi izjeme in takšna izjema si ti, Prima.
V večini družin pa ni tako. Veliko folka raste v razmerah, v katerih je eden od staršev bistveno močnejši ali celo brez enega od staršev. V takšnih razmerah je torej eden od staršev, torej tisti, ki v odnosu dobi manj energije, neprestano v energijskem deficitu, zato jo na nezavedni ravni odvzame otroku in ga dezintegrira* (primer je na koncu). Otroka tako nezavedno potegne v identitetpo žrtve, že v startu pa je v energijskem deficitu. Ko začne navezovati stike z drugimi otroci, to dela tako, da na različne načine išče pozornost (da dobi manjko energije nazaj), kasneje pa začne stvari, ljudi in dogodke v lajfu kontrolirati. Ni torej spontan, kontroliranje pa mu nadalje jemlje energijo.
Pri vsem skupaj ne pozabimo na polarnost. Nihče ne more biti le agresor ali le žrtev. Oče, ki je doma agresor, je verjetno v službi žrtev. Mama, ki je v odnosu do očeta žrtev, je v energijskem smislu agresor do otroka, saj mu skozi spodaj opisani model jemlje energijo. Večinoma takšni otroci ne zgubijo stika z družino – familija jih lepo vpakira v identiteto žrtve, v lajfu ne uspejo, za to, da jim ne gre, jim je kriv kdo drug, sistem …, ampak takšna je cela familija. So pa tudi izjeme in takšna izjema si ti, Prima.
Stavim, da nisi imela otroštva, v katerem bi izkušala energijsko enakovredno izmenjavo energije s starši. Že v samem začetku se je začel proces deintegracije. Tvoje energijsko “poreklo”, izkušenost duše in življenjske razmere v času, dokler se nisi začela zavedati sebe kot ločene entitete so seveda vplivali na eneagramski model, v katerem v lajfu deluješ (O eneagramih sem že pisal, le da te spomnim – otrok se v fazi, dokler se ne zaveda kot ločene entitete počuti popolno in del celote. Ko pošteka, da je ločena entiteta, je to za njegov nevrološki sistem šok. Na nezavedni ravni se nevroni takrat povežejo v enega od devetih eneagramskih modelov, s čimer si skušajo na energijski ravni pojasniti, kaj se je zgodilo – poudarjam, da se to “pojasnilo” zgodi na energijski ravni, saj je na kognitivni otrok še tabula rasa). Pri tebi so se povezali v prvi eneagramski model, v katerem si kot otroček na energijski ravni “prepoznala”, da je razlog temu, da si izgubila stik s celoto ta, da s tabo nekaj ni v redu. Ta občutek se je zasidral v globino tvojega nezavednega in skušaš ga pregnati tako, da v lajfu počneš stvari, ki bi ti dale občutek, da si o.k. (zato delaš kariero, doktorate …), ampak vedno ko en cilj dosežeš, se spet oglasi zakoreninjeni občutek, da nekaj ni v redu s tabo, ki te žene k naslednjemu cilju. Si odgovorna in kritična, s trdnimi principi, etična, vestna, urejena, si odličen organizator, naloge vedno dokončaš, pogostokrat pa si stroga in nesproščena in vedno opaziš, če je kje kaj narobe.
Da si se povezala v ta eneagramski model, je “kriva” predvsem starost tvoje duše in moč duha. Če bi bila ta dva elementa šibkejša, bi se povezala v kak bolj cagav eneagramski vedenjski model in v lajfu igrala vlogo žrtve, za kar je po štartni dezintegraciji obstajala velika verjetnost. Tako pa imaš občutek, da s svojo familijo nimaš nič. Skozi kontroliranje situacij v lajfu pa izgubljaš ogromno energije, zato ti včasih ponagaja zdravje. Če bi se ti lotila procesa prisotnosti, bi totalno zmagala.
Da si se povezala v ta eneagramski model, je “kriva” predvsem starost tvoje duše in moč duha. Če bi bila ta dva elementa šibkejša, bi se povezala v kak bolj cagav eneagramski vedenjski model in v lajfu igrala vlogo žrtve, za kar je po štartni dezintegraciji obstajala velika verjetnost. Tako pa imaš občutek, da s svojo familijo nimaš nič. Skozi kontroliranje situacij v lajfu pa izgubljaš ogromno energije, zato ti včasih ponagaja zdravje. Če bi se ti lotila procesa prisotnosti, bi totalno zmagala.
Avatar, pri tebi je zgodba drugačna. Prav tako garant ne izhajaš iz energijsko uravnotežene familije, le da tvoja popotnica, kar se tiče duha in duše ni bila dovolj močna, da bi splezal iz identitete žrtve. Pri tebi so se nevroni v trenutku, ko si zaštekal, da si ločena entiteta, povezali v drugi eneagramski model, v katerem si si to, kar se je zgodilo, razložil kot – zapustili so me, ker nisem nič posebnega (ekstremen čustven odziv). To je tvoj globinski občutek v lajfu, ki ga skušaš stalno kompenzirati tako, da skušaš biti nekaj posebnega. Si občutljiv – v tebi je čustven vihar, ki ga lahko izraziš skozi evforijo, lahko pa potoneš v globoko depresijo. Značilnost tega modela je še zanimanje za psiho, težnja po posebnosti, kadar nisi v fazi depre si tudi intuiotiven in imaš sposobnost empatije. Egocentričnost in čudaštvo sta klasična obraza tega eneagramskega modela, kot tudi usmerjenost v reševanje problemov, a pojavljajo se novi in novi, saj jih ta folk rešuje v dimenziji lažnega jaza. V lajfu pa kup napačnih odločitev, ki ti v končni fazi potrjujejo začetni, globoko vkoreninjeni občutek, da nisi nič posebnega. Ti pa si “izven familije” zaradi izrazite poteze egocentričnosti, ki je klasična značilnost tega eneagramskega modela.
Evo, vprašal si, jaz sem odgovoril, zdaj pa boš verjetno pizdil
*Primer: Imaš familijo, v kateri mora biti vse tako, kot reče mož. Žena izgublja energijo s tem, da mora stalno paziti, da ne bo naredila česa, zaradi česar bi dec popizdil. Nezavedno potem dezintegrira otroka tako, da mu na zavedni ravni usmerja pozornost na stvari, ki jih ne sme narditi, da foter ne bo pizdil, na nezavedni pa mu jemlje energijo skozi različne oblike iskanja pozornosti.
Robert Zupančič wrote:
Če si PREPRIČAN, da ti alternativno zdravljenje lahko pomaga, ali če si PREPRIČAN, da ti ne more –
v obeh primerih imaš prav!
v obeh primerih imaš prav!
Evo, Robertov podpis je fantastičen primer delovanja epigenetike.
tadej pretner2012-06-25 13:14:00